Reševanje sporov med nižjimi sloji Notranje Avstrije v času baroka: med fajdo in kazenskim pravom
Vodja podoktorskega raziskovalnega projekta:
Povezava na SICRIS
https://cris.cobiss.net/ecris/si/sl/project/18786
Sodelujoče ustanove: Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja
Trajanje projekta: 1. 10. 2021 – 30. 9. 2023
Financer: Javna agencija Republike Slovenije za raziskovalno dejavnost (št. Z6-3223)
KRATKA PREDSTAVITEV RAZISKOVALNEGA PROJEKTA
ZNANSTVENA IZHODIŠCA TER PREDSTAVITEV PROBLEMA IN CILJEV RAZISKAV
Namen raziskave je proučiti kontinuitete in spremembe v reševanju sporov nižjih slojev med fajdo (mašcevanjem) in kazenskim pravom v zgodnjenovoveški Notranji Avstriji v doslej zapostavljenem obdobju 1650–1780, ki velja za čas “po fajdi”, z obravnavo vloge običaja in zakona v sovražnostih navadnih ljudi, spolno določenimi vidiki fajde in njenega emocionalnega režima.
Zgodnjenovoveška Evropa temelji na izničenju fajde. V Svetem rimskem cesarstvu je obdobje po letu 1500 enačeno z vzpostavitvijo modernega reda, za katerega so značilne vpeljava inkvizitornega postopka v kazenskem zakoniku cesarja Karla V. (1532) in sočasni deželni zakonodaji, vzpostavitev cesarskih (državnih) sodnih organov na trdnejših temeljih po augsburškem miru (1555) ter prizadevanja verskih reformatorjev za družbeno discipliniranje. V 17. stol. naj bi proces pospešilo uvajanje »dobro urejene družbe« (Gute Polizey), ki je sledilo gospodarskim krizam, družbenim pretresom, epidemijam kuge, slabšanju klimatskih pogojev in razdejanju tridesetletne vojne. Prevladujoča zgodovinska naracija pojmuje ta razvoj kot del premočrtnega napredka k nastanku moderne civilne družbe. A nedavne študije so podale tri večje zadržke k uveljavljenim pogledom. Prvič, po l. 1500 je državno vmešavanje v lokalne skupnosti razgradilo srednjeveške družbene, verske in pravne sisteme reševanja sporov, kar je zaostrilo konflikte. Drugič, državljanske vojne, konfesionalne razprtije, družbena mobilnost in protestantske kritike pravdanja kot nekrščanskega so te spremembe še poslabšale. Tretjič, stopnja medosebnega nasilja na Zahodu je po srednjem veku rasla: zgodnjenovoveška sodišča so bila komplementarna običajnopravnemu reševanju sporov. Razmah pravdanja po letu 1500 je zato kazalec naraščajočih sporov v družbi.
Projektni predlog temelji na nedavnih raziskavah v Italiji, najbolj civilizirani in kompleksni regiji v zgodnjenovoveški Evropi, ki kažejo, da je bila fajda oziroma vendetta kompleksna družbena praksa reševanja sporov, ki ni izginila po letu 1500. Dejansko je nasilje v Italiji v 16. in 17. stoletju naraslo (Povolo, 1997; Carroll, 2016; Raggio, 2018). Italija izpodbija predstave, da je pravdanje nasprotje fajde, saj se je izkazalo, da jo je dopolnjevalo – medosebno nasilje in pravdanje sta cvetela sočasno.
Nasprotno od Italije v raziskavah fajde v Svetem rimskem cesarstvu še naprej prevladuje prepričanje, da je bila srednjeveški in elitni fenomen. Nemške raziskave so fajde nižjih slojev praviloma ignorirale ali pa jih interpretirale kot zaostalost. Kljub nedavni raziskavi o veliki razširjenosti fajd (Fehde) med kmeti na poznosrednjeveškem Bavarskem (Reinle, 2003), prevladujoči nemški pogledi vztrajajo, da je bila fajda strogo normiran pravni običaj plemstva, oblika vojne, ki je bila opuščena po cesarskem miru iz leta 1495. Kljub izčrpnim razpravam o pomenu in funkciji fajde v ustvarjanju posebne »nemške« (tj. cesarske) ustavne ureditve kot orodja za legitimacijo razreda »«roparskih vitezov (bolj nedavno npr. Rösener, 1982; Algazi, 1996) ali kot ključnega gradnika države (Brunner, 1939; nedavno npr. Zmora, 2011; Eulenstein et al., 2013), je debata v osnovi ostala lokalna (Kaminsky, 2002), saj njeni protagonisti Fehde razumejo kot specifičen nemški pojav. Raziskave so obenem omejene s togimi leksikalnimi in pravnimi definicijami fajde, ki jo ignorirajo kot družbeno prakso. A »germanska« Fehde ni bila nobena izjema. Naj je šlo za prelito kri ali posestne pravice, je bil v vsaki družbi namen fajde komunikacija krivic in poziv k mediaciji, najprej s strani skupnosti (npr. Boehm, 1984; Miller, 1996; Darovec, 2017). Kot druge oblike običajnopravnega reševanja sporov je bila Fehde pravni instrument za pridobitev zadoščenja za škodo ali žalitev z uporabo omejenega nasilja (praviloma rubeža ali uničenja sovražnikovega premoženja), ki je zahtevalo formalno odpoved miru (diffidatio, Absage). Ta je bila pri ubojih redka, saj je že uboj »obelodanil« krivico, kar je zgodovinarje zavedlo v razlikovanje med krvnim maščevanjem in fajdo, kar bi bilo sodobnikom tuje. Čeprav je bila Fehde leta 1495 prepovedana, to nikakor ne pomeni, da je izginila kot družbena praksa. Dokazov, da je preživela vsaj v sredo 17. stoletja, je obilo (Peters, 2000; Mommertz, 2003; Oman, 2016; 2019). A vendar, kako je s kasnejšimi obdobji? Kdaj je čas »po fajdi« (prim. Wieland, 2014) dejansko nastopil in zakaj? Projekt bo ta vprašanja obravnaval tako, da bo raziskavo fajde v Cesarstvu prvič razširil v 18. stoletje.
Tradicionalni pogled na fajdo kot v osnovi srednjeveški običaj plemstva večidel deli tudi slovensko (in avstrijsko) zgodovinopisje, v katerem so raziskave te prakse med nižjimi sloji v zgodnjem novem veku komajda prisotne in je le nekaj študij zajelo habsburške dedne dežele v Notranji Avstriji, ki so obsegale večji del današnje Slovenije in velik del Republike Avstrije. S fokusom na reševanje sporov nižjih slojev med fajdo in kazenskim pravom v zgodnjenovoveški Notranji Avstriji, projekt ne bo zgolj zapolnil vrzeli v zgodovinopisju, temveč bo, ker je osredotočen na doslej zapostavljeno obdobje 1650–1780, pomembno prispeval k evropski zgodovini nasilja, države in uporabe prava s strani običajnih ljudi.
Vojvodine Štajerska, Koroška in Kranjska, ki so skupaj z grofijo Goriško in Gradiško ter nekaj manjšimi ozemlji tvorile Notranjo Avstrijo (uradno do leta 1749), predstavljajo odličen raziskovalni laboratorij, saj ta pretežno podeželska območja nudijo pomemben kontrast italijanskim raziskavam, v katerih prevladujejo študije fajde oziroma vendette v urbanem okolju. Ker je bila ogromna večina zgodnjenovoveških Evropejcev kmetov, je osredotočenost projekta na podeželske skupnosti pomembna tudi onkraj meja lokalne zgodovine. Regija na sticišču Vzhodnih Alp in Severnega Jadrana je bila srečevališče slovanskega, germanskega in romanskega sveta, kjer sta na lokalne običajno- in postavljenopravne sisteme vplivali nemška ter italijanska pravna teorija in praksa. Tri vojvodine, ki so tvorile pretežni del Notranje Avstrije, so bile jezikovno in, do neke mere, kulturno ločene na prevladujoce slovensko govorečo Kranjsko, Spodnjo Štajersko in Južno Koroško (redka večja mesta so bila dvojezična) in na predvsem nemško govorečo Srednjo in Zgornjo Štajersko ter večji del Koroške. Zaradi teh razlik tvori regija dobro poskusno območje za proučevanje sprememb »nemške« Fehde po srednjem veku. Na splošno velja Notranja Avstrija za »pomirjeno« do zgodnjega 18. stoletja, po koncu velikih kmečkih uporov (zadnja v letih 1635 in 1713), osmanskih in kruških vpadov ter zaradi uveljavljanja (deželnoknežjega) državnega sodnega in upravnega aparata, z vrhuncem v reformah razsvetljenega absolutizma po letu 1740, vključno z odpravo avtonomije patrimonialnih sodišč po letu 1780. Vendar je v (zlasti starejši) literaturi precej primerov in namigov o dolgem preživetju fajde iz 18. (npr. Dolenc, 1935, 409–410, 417; Ožinger, 1993, 75; Kos, 2015, 160–161) in, do neke mere, celo 19. stoletja (Polec, 1945, 47, 50), ki jih je treba primerno kontekstualizirati in razširiti arhivske raziskave.
Projekt gradi na raziskovalčevih raziskavah v okviru doktorskega študija o fajdi kot kompleksni družbeni praksi reševanja sporov med vsemi sloji v slovenskih zgodovinskih deželah v letih 1500–1650, ki so bile osredotočene na Kranjsko in Spodnjo Štajersko. Pri tem projekt te raziskave razširja: i) kronološko, v obdobje visokega in poznega baroka (ok. 1650–1780), kot čas razmaha moderne države in njenega vmešavanja v lokalne skupnosti kot posledice sodnih ter upravnih reform in centralizacije, ki je tradicionalno razumljen kot obdobje nastopa novega veka; ii) geografsko/kulturno, na Koroško, Srednjo in Zgornjo Štajersko, tj. z vključitvijo vseh treh notranjeavstrijskih vojvodin in njihovega nemško govorečega prebivalstva, s čimer bo prispeval ključno primerjavo z italijanskimi raziskavami, osredotočenimi na mesta, in iii) metodološko, z obravnavo spolno opredeljenih vidikom in emocionalnih režimov reševanja sporov med nižjimi sloji v zgodnjem novem veku. Raziskava bo naslovila pomemben del slovensko-avstrijske skupne zgodovine (shared history) in prispevala nova spoznanja za razumevanje zgodnjenovoveške družbe.
Ob raziskovanem obdobju je izvirnost projekta v njegovem metodološkem pristopu. Ob uporabi sodobne antropologije prava za analizo družbenih praks reševanja sporov in interpretacije pravd z vidika pravdarjev, se bo raziskovalec arhivskih virov lotil s sledenjem jeziku in vzorcu fajde za lociranje primerov te prakse v obsežnem sodnem gradivu. Nemška beseda za fajdo, Fehde, in slovenska (sodoben izraz, prevzet od italijanskih ali francoskih zgodovinarjev v 20. stoletju) si delita skupen germanski izvor v pomenu: sovražnost (Netterstrøm, 2007, 18). V srednjeveški in zgodnjenovoveški Evropi je bila »sovražnost« (inimicitia, Feindschaft, enemitie) najbolj razširjena sopomenka za fajdo, ki ni označevala le čustva sovraštva, temveč formalni odnos vzajemnega nasprotja ali sovražnosti med posamezniki, posameznicami ali sorodstvenimi skupinami. Zaradi obilja sinonimov za fajdo so lahko po cesarski prepovedi Fehde vsi sloji besedo brez težav zamenjali z vrsto sopomenk, ki so izražale enak družbeni odnos, brez strahu pred sankcijami. Nedavna, na antropoloških raziskavah utemeljena medkulturno primerjalna študija (Darovec et al., 2017), h kateri je prispeval tudi raziskovalec, predlaga, da je fajda kot formalizirana sovražnost sledila vzorcu: utemeljena zamera (prizadeta čast, zahteva po zadoščenju) – nasilje – mediacija – premirje – mir, ne glede na etimološke razlike v označevanju pojava in njegovih stopenj v različnih jezikih (npr. vendetta in vengeance iz latinske vindicta ali iz starogermanskih fǣhþ oziroma gifehida: Fehde, feud in fajda).
Raziskovalec se bo obenem posvetil vlogi spola in čustev v fajdah, ki tvorita zapostavljeni področji raziskav. Reševanje sporov je bilo zelo spolno opredeljeno, saj so moški in ženske v njem imeli različne kulturno pogojene vloge, zato so lahko kot tožnice, obtoženci ali priče imeli nasprotujoče si izkušnje s pravnimi in družbenimi procesi. Spolne vloge so prav tako temeljile na različnih konceptih osebne in družinske casti: npr. gospodarski uspeh, potenca in bojna spretnost za moške (npr. Krug-Richter, 1999; Tlusty, 2011), za ženske pa spolna integriteta, plodnost in vodenje urejenega gospodinjstva (npr. Roper, 1989; Cohen, 1992; Gowing, 1996). Nedavne raziskave predlagajo, da so ženske, ob poroki kot idealnem jamstvu za mir, imele dve tradicionalni vlogi v reševanju sporov: lajšanje pomiritve s prošnjami za mir ali zaostrovanje sovražnosti z napajanjem zgodb o krivicah kot glavne ohranjevalke družinskega spomina (npr. Young, 2000; Byock, 2007; Dean, 2007). Zgodnji novi vek je bil tudi čas, ko so govorice, obrekovanje in žalitve, kot tipična ženska orodja vodenja sovražnosti, lahko vključevale obtožbe s čarovništvom, kar je lahko imelo unicujoce posledice, zlasti v Svetem rimskem cesarstvu. Predlagano je bilo (Bossy, 2000), da so razlicni načini vodenja sovražnosti, ki so bili na voljo moškim in ženskam, do neke mere morda privedli do prevladujočega enačenja žensk s čarovništvom. Čeprav povezava med sovražnostmi in čarovniškimi procesi ni nova, ostaja premalo raziskana in se je slovensko zgodovinopisje praktično še sploh ni dotaknilo, podobno kot spolno opredeljenih vidikov reševanja sporov nasploh.
Podobno je mogoče reči za emocionalni režim fajde, čeprav so se raziskave v okviru zgodovine emocij tudi drugod začele šele pred kratkim in ostajajo osredotočene na srednji vek. Da bo raziskovalec lahko proučil, kako so spremembe v reševanju sporov v zgodnjenovoveški Notranji Avstriji vplivale na to, kako so nižji sloji razumeli in si razlagali svoje sovražnosti, se bo arhivskega gradiva lotil z uporabo emocionalnih scenarijev: kulturno pomenljivih in ponavljajočih se čustvenih nizov. Emocionalni scenariji so metoda prevzeta iz psihologije (Kaster, 2006), ki bo raziskovalcu pomagala pri analizi kulturno kodiranih nizov interakcij, vključno z jezikom čustev: fraze, tišine, idiomi, metafore, geste itd. Kadar niz poteka, so lahko določena čustva prisotna, prepoznana in dekodirana s strani članov neke emocionalne skupnosti (družbena, spolna. jezikovna idr. skupina) (Rosenwein, 2006; 2015; Nagy, 2019), ne da bi bila izrecno omenjena. Ker so takšne tišine običajne v sodnih virih, npr. pri opisih sovražnosti ali pomiritev (Althoff, 1996), je metoda še posebej uporabna za raziskavo emocij v reševanju sporov.
Glavni cilj projekta je analiza kontinuitet in sprememb v reševanju sporov nižjih slojev med fajdo in kazenskim pravom v Notranji Avstriji v obdobju visokega in poznega baroka. Raziskovalec bo šel onkraj zakonodajnih in kulturnih posebnosti nacionalnih zgodovin ter proučil dejanske družbene pojave, s čimer bo regionalno (Notranja Avstrija) raziskavo postavil v širši (Sveto rimsko cesarstvo) kontekst. Projekt je osredotočen na tri medsebojno povezane specificne cilje.
Prvi specifični cilj bo proučil vlogo običaja in zakona v sovražnostih nižjih slojev v zgodnjenovoveški Notranji Avstriji, določil njuno prepletanje in primerjal njun uspeh, za razumevanje kontinuitet in sprememb v reševanju sporov v obdobju naraščajočega vmešavanja države v lokalne skupnosti. Kakšna je bila vloga urbanih in vaških elit v tem procesu? Kako so bile intervencije države sprejete pri širšem prebivalstvu? Kakšne so bile razlike v sovražnostih kmetov in mestnega prebivalstva, npr. zaradi variacij v družbenem nadzoru in discipliniranju? Kako so družbene spremembe in sodne reforme vplivale na vlogo sorodstva, sosedstva in skupnosti v reševanju sporov? Kaj so bili razlogi za dolg obstoj fajde? Čeprav so nedavne raziskave fajde v zgodnjem novem veku ta vprašanja do neke mere obravnavale, zlasti za Italijo, ostajajo večidel neodgovorjena za večji del Svetega rimskega cesarstva, vključno z Notranjo Avstrijo, še zlasti za praktično neraziskano obdobje visokega in poznega baroka, ki naj bi bilo čas »po fajdi«.
Drugi specifični cilj bo analiziral spolno opredeljene vidike reševanja sporov, zlasti vlogo žensk v fajdah, za proučitev kontinuitet in sprememb spolno pogojenih vlog, njihovo prakticiranje in manipulacije v zgodnjenovoveški Notranji Avstriji. Čeprav je bilo o vlogi žensk v reševanju sporov v zgodnjenovoveškem Cesarstvu že precej raziskav, so večidel ostale v okviru zgodovine kriminala in skoraj povsem ločene od raziskav fajde, kar bo obravnaval ta projekt. Do katere mere so se vloge moških in žensk v sovražnostih in pomiritvah prilagajale vmešavanju države, npr. čigave vloge so se lažje prilagajale? Kdaj so ženske prekoračile tradicionalne vloge? Kakšno vlogo so poroke med sovražnimi stranmi ohranile v reševanju sporov v zgodnjem novem veku? Projekt bo hkrati proučil pomen, ki so ga obtožbe s carovništvom imele v sovražnostih nižjih slojev v Notranji Avstriji, tako pred, med, kot po vrhuncu »(proti)čarovniške panike« v regiji (ok. 1660–1710), s čimer bo prispeval k sodobnim raziskavam.
Tretji specifični cilj bo proučil emocionalni režim fajde za razumevanje, kako so zgodnjenovoveške sodne reforme, družbeno discipliniranje in pretresi vplivali na to, kako so običajni ljudje v Notranji Avstriji razumeli, izražali in razlagali svoje sovražnosti. Kdaj in kako so bila čustva sovražnosti in sprave izražena v virih? Do katere mere so bili novi režimi čutenja recipirani med urbanimi in vaškimi elitami ter običajnimi ljudmi? Do kakšne mere so ljudje svoje čustvene naracije prilagajali spremembam v kazenskem pravu? Ker so raziskave čustev v fajdah še precej nedavne, bo raziskava emocij v reševanju sporov nižjih slojev v zgodnjenovoveški Notranji Avstriji, na stičišcu italijanske in nemške pravne in učene kulture, gotovo prispevala nova spoznanja.
Sedanje stanje raziskav kaže, da so fajde nižjih slojev v zgodnjenovoveškem Svetem rimskem cesarstvu zapostavljeno področje raziskav, ki se ga je doslej lotila le peščica raziskovalcev. Raziskave so bile še posebej borne za 17. stoletje in so prakticno neobstoječe za 18. stoletje. Projekt bo vrzeli zapolnil z osredotočenjem na zgodnjenovoveško Notranjo Avstrijo kot delom Cesarstva ter prispeval k razvoju novih razsikovalnih smeri, s poglobitvijo raziskave in prispevanjem izvirnih interpretacij, temelječih na novih pristopih. Raziskava bo uporabila dva prepletena pristopa: arhivska raziskava serijskih sodnih virov ter analiza sočasne zakonodaje in traktatov zgodnjenovoveških mislecev o reševanju sporov. S kronološko, geografsko, kulturno in metodološko razširitvijo raziskave, bo projekt nadgradil obstoječe študije in prispeval nove hipoteze, teoretična in konceptualna orodja za zgodovinopisje ter druge humanisticne in družboslovne vede.
Projekt je izviren za Slovenijo (in Avstrijo) tako v svojem teoretičnem kot metodološkem vidiku in precej presega meje lokalne zgodovine. Gre za prvo sistematično raziskavo fajd nižjih slojev v času, ko je Sveto rimsko cesarstvo praviloma dojeto kot že »osvobojeno« te prakse ter proučitev njegovih doslej zapostavljenih spolno opredeljenih vidikov in emocionalnih režimov, s čimer prispeva k zgodnjenovoveški družbeni in zgodovini žensk ter emocij in sledi raziskovalnim trendom. Projekt bo hkrati preveril tradicionalne domneve o pomembnih temah kot so zakon, modernost in nasilje. Čeprav so bile raziskave fajde med nižjimi sloji v zgodnjem novem veku v slovenskem (in avstrijskem) zgodovinopisju zelo skromne, je raziskovalni problem mogoče primerno razrešiti s sledenjem programu projekta in s tem prispevati k doslej zapostavljenemu področju raziskav.
FAZE PROJEKTA
1. do 20. mesec: analiza literature;
2. do 16. mesec: raziskava arhivskih virov;
3. do 20. mesec: analiza in interpretacija virov;
4. do 24. mesec: diseminacija rezultatov raziskave.
REZULTATI
OMAN, Žiga. Sosedje in sovražniki: reševanje sporov pred ljubljanskim mestnim svetom v zgodnjem novem veku (1521–1671). Acta Histriae. 2022, 30, 4, 973–1014.
RAZISKOVALNI BLOG
