Strateški cilji

• Postati odlična in prepoznavna humanistična in družboslovna raziskovalna ustanova v slovenskem in mednarodnem prostoru.
• Vzpostaviti učinkovite oblike sodelovanja in povezovanja s sorodnimi ustanovami po svetu.
• Postati referenčna ustanova za prenos humanističnih in družboslovnih znanj in vrednot v gospodarstvo, družbo in visokošolske izobraževalne procese.
• Spodbujati in zagotoviti interdisciplinarno in primerjalno preučevanje družbenih, kulturnih ter okoljskih pojavov in problematik.
• Dosegati ustrezne in primerljive finančne ter materialne pogoje za raziskovalno, izobraževalno in strokovno delo.

IRRIS bo postal kvalitetna mednarodno uveljavljena raziskovalna ustanova, ki bo ustvarjalno prispevala h kakovosti življenja in humanosti družbe.

S svojim raziskovalnim, izobraževalnim in strokovnim delovanjem si bo IRRIS prizadeval za uveljavitev doma in v svetu. S sodelovanjem z organizacijami iz gospodarstva in storitvenih dejavnosti v javnem in zasebnem sektorju, z državnimi organi, lokalnimi skupnostmi ter civilno družbo bo pospeševal uporabo svojih raziskovalnih in izobraževalnih dosežkov ter prispeval k družbenemu razvoju. Svoje delovanje utemeljuje na naslednjih vrednotah:

V sodobnem svetu se izkazuje vse večja potreba po pripravi novih in izvirnih širših teoretskih podlag ter ožje usmerjenih strategij za reševanje konfliktov, ki se pojavljajo na ravneh človekovega odnosa na eni strani do družbe (kultura, etika, politika) ter na drugi strani do okolja. Zato se bo Inštitut IRRIS posvečal preučevanju zgodovinskih, antropoloških, filozofskih, socioloških, politoloških, jezikoslovnih, pravnih, geografskih in širših družbenih vidikov, ki  bodo omogočili zaznavo ključnih ali paradigmatskih točk oz. razvojnih premikov, ki so omogočili, da so se trenja in spori med družbenimi akterji skozi zgodovino reševali na način, ki je omogočal rast ožjih in širših civilizacijskih okolij. Za dosego tega cilja v sodobnem času tovrstna interdisciplinarna primerjalna proučevanja družbenih dinamik vključujejo preučevanje kompleksnosti kulturne dediščine kot bistvene komponente v odnosu človeka do okolja.

Težišče raziskav Inštituta IRRIS bo postavljeno v mediteranski prostor, ki ga razumemo kot tisti topos, ki je bil historično (predvsem v dobi kolonializma) sprva mišljen kot središče znanega sveta, a je bil vselej (od antike dalje) hkrati tudi osrednje mesto srečevanja svetovnih kultur, v dobi globalizacije pa je postal obet prihodnjega sveta, utemeljenega na dialogu med svetovnimi kulturami. Tako Enrique Dussel govori celo o novem afro-azijsko-mediteranskem svetu (pridevnik »mediteranski« v tem kontekstu preko hispanske zgodovine in kulture vključuje tudi latinskoameriški oziroma karibski svet), ki ga lahko, če pritegnemo še misel Denysa Lombarda o »drugem Mediteranu« (Južnokitajsko morje) kot poglavitni kontaktni coni azijskega sveta, razumemo kot konstelacijo sodobnega sveta, v katerem se lahko vrši medkulturni dialog in iz katerega se lahko porajajo nove ideje o globalnih dinamikah, ki bodo določale našo skupno prihodnost. Zato bomo na tej podlagi razvijali mednarodne območne študije s poudarkom na Mediteranu (Evropa, Afrika) ter Aziji (Rusija, Iran, Indija in Kitajska).

Reševanje konfliktov je tisto področje, ki ga bomo postavili v samo ospredje svojih raziskav. Zapletenih dinamik se bomo lotevali z več vidikov. Zanimali nas bodo zgodovinski in religijski stiki, družbeno-politično in religijsko nasilje skozi zgodovino vse do sodobnih primerov, analizirali bomo filozofske (politične) tekste in tiste dogodke, ki so prispevali k vzpostavitvi novih platform za vrednotenje družbenega življenja in zavedanja o pomenu mirnega reševanja sporov. V okviru zgodovinskih, jezikoslovnih, filozofskih, pravnih in socioloških vidikov medkulturnega mišljenja bomo tematizirali dogodke in koncepte, ki so pripeljali do ključnih prebojev in paradigmatskih sprememb na področju človekovih pravic in filozofskih ter političnih teorij pravičnosti in solidarnosti. Posebno pozornost bomo namenjali raziskavam zgodovine pojma demokracije s poglavitnim ciljem iskanja poti do prihodnje kulture demokracije kot prostora upoštevanja in spoštovanja spolnih, kulturnih, verskih in nacionalnih razlik ter sonaravnega trajnostnega razvoja.

Trajnostni razvoj – ali trajnost – je eden od konceptualnih pristopov k razumevanju kompleksnih razmer v okolju, gospodarstvu in družbi. Izraz se je v tej obliki prvič pojavil leta 1981, v Brundtland Report (1987) postal neologizem ter v Agendi 21 (1992) dobil današnje obrise. Konceptualni proces je v teku zlasti na družbeni ravni. Ne predvideva se le večja avtonomija v interakciji strukturnih elementov družbe, pač pa premik na kulturni ravni. Doslej se kultura kot dejavnik trajnosti omenja le sporadično (npr. kot kulturna dediščina ali kot kulturne potrebe na Konferenci ZN o trajnostnem razvoju, znani kot Rio+20, 2012), medtem ko se patriarhalni vidiki evropske (zahodne) kulture izražajo tudi v običajnem pojmovanju trajnostnega razvoja in ga zaznamujejo tudi na konceptualni ravni. V jeziku, pogovoru in koordinaciji dejanj prevladujejo avtoritarni vzorci (vladanje, boj, konkurenčnost, hierarhije, moč, povečevanje imetja, rast, lastninjenje, izkoriščanje naravnih bogastev, racionalno opravičevanje posegov ipd.). To je eden od razlogov, da v zdajšnjih razmerah ni prišlo do enakomernega vplivanja med posameznimi segmenti trajnostnega razvoja, včasih pa tudi razlog, da se celoten koncept trajnostnega razvoja prikaže kot kontroverzna ideja brez prihodnosti. Da bi razumeli pomen družbenih in kulturnih sprememb, bi morali biti na eni strani sposobni označiti prostor kulture pogovora kot tistega človeškega ravnanja, ki oblikuje človeške skupnosti, na drugi strani pa poznati dinamiko čustvenih dejavnikov, ki so primarni koordinatorji ravnanja in omogočajo kulturno spremembo. Prevlada evropske (zahodne) patriarhalne kulture se kaže v načinu koordiniranja ravnanj in dejanj, ki namesto k sodelovanju vodijo v medsebojno tekmovanje. Kolikor bolj smo ljudje te kulture vpeti v ta način razmišljanja, govorjenja in ravnanja, toliko bolj je konceptualizacija drugačne kulture (jezika, pogovora in koordinacije dejanj) ena glavnih nalog razvoja družbene razsežnosti trajnosti.

Do nedavnega smo upe, predvsem pa veliko energije in sredstev, polagali v tehnološke rešitve te problematike, toda poleg tovrstnih pristopov bo nujno potrebno premisliti še o kulturnih, religioznih in filozofskih okvirih, znotraj katerih lahko iščemo po eni strani vzroke ekološke krize, po drugi strani pa tudi rešitve. Tudi sicer so naravoslovni znanstveniki pri sporočanju svojih zaskrbljujočih rezultatov naleteli na precejšnje težave pri poljudni publiki (na, denimo, t. i. ‘okoljsko zanikanje’, tj. zanikanje resnosti okoljskih problemov), zaradi česar morajo čedalje bolj posegati po družboslovno-humanističnih metodah premisleka, povezanega z reševanjem okoljskih zagat.

Iz zgoraj navedenega lahko zato sklepamo, da je percepcija okoljskih težav, tako kot percepcija številnih drugih problemov, družbeno in kulturno posredovana, zaradi česar teh problemov ni moč zadovoljivo reševati brez družboslovno-humanističnih pristopov. Tukaj osrednjo vlogo igrajo predvsem izobraževanje (denimo ‘izkustveno izobraževanje’), pa tudi filozofski premislek o odnosu človeka do njegovega okolja.

Z ustreznimi miselnimi okvirji lahko poiščemo možne vzroke za tovrstne odnose in jih skušamo uzreti v takšni luči, da nam poti do razrešitve njihove problematičnosti postanejo lažje razvidne.