Prakse reševanja sporov med običajnim in postavljenim pravom na območju današnje Slovenije in sosednjih dežel
Vodja raziskovalnega programa:
red. prof. dr. Darko Darovec
Povezava na SICRIS
https://cris.cobiss.net/ecris/si/sl/project/19002
ali
Člani programske skupine:
Sodelujoče ustanove: Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja
Trajanje programa: 1. 1. 2022 – 31. 12. 2027
Financer: Javna agencija Republike Slovenije za raziskovalno dejavnost (št. P6-0435)
KRATKA PREDSTAVITEV RAZISKOVALNEGA PROJEKTA
IZHODIŠČA
Raziskovalni program obravnava prakse reševanja sporov med posamezniki, rodbinskimi skupinami ter skupnostmi na območju današnje Slovenije in sosednjih dežel v novem veku in novejši zgodovini (od leta 1500 do danes), ki so bile osredinjene v konceptu običajnega reševanja sporov, tj. maščevanja (vendetta, fajda ipd.) kot menjave in recipročnosti, temeljnih vrednot tradicionalnega urejanja družbenih odnosov. Poseben poudarek bo na uveljavljanju postopkov t. i. učenega prava kot posledice vzpona mest od 12. stoletja, začetkih intenzivnejšega uveljavljanja centralnih oblasti z uvedbo inkvizitornega sodnega postopka od 15. stoletja do prevlade postavljenega prava v 19. stoletju. V programu bomo na podlagi interdisciplinarnega pristopa z analizo, komparacijo, interpretacijo in reinterpretacijo dosedanje literature ter raziskavo objavljenih in neobjavljenih izvirnih zgodovinskih dokumentov za ozemlje današnje Slovenije prikazali, kako razširjen je bil običaj maščevanja med vsemi sloji prebivalstva, v katerih pojavnih oblikah je bil prisoten, kakšen pomen predstavlja za evropsko kulturno dediščino in kakšno vlogo je odigral v civilizacijsko-kulturni podobi. Poseben poudarek bo tudi na raziskovalnih vprašanjih vloge izražanja čustev (sovražnost, ponižnost, čast, prijateljstvo, ljubezen itd.) v obredih reševanja sporov ter na vlogi spomina na krivice ter spore in njihovo pozabo, predvsem v povezavi s študijami travm in travmatičnega ter razdeljenega ali izpodbijajočega se spomina (contested memory) (osebni, kolektivni), saj so prav frustracije (prim. Miller, 2017) in travme pogosto vir in posledica sporov, četudi so ti formalnopravno ali družbeno-idealno razrešeni.
Program bo tradicionalne prakse reševanja sporov med posamezniki, rodbinskimi skupinami in skupnostmi (lokalne, konfesionalne (npr. med reformacijo), razredne (npr. kmečki upori), nacionalne (vojne)) proučil v času dolgega trajanja (od leta 1500 do danes) in raziskave maščevanja začel v obdobju, ko jih nacionalna zgodovinopisja praviloma zaključijo. Namreč s prehodom iz srednjega v novi vek, saj izhajamo iz premise, da je tradicionalne prakse reševanja sporov izničila šele modernizacija družbenega življenja, ki je bila posledica okrepljene oz. zmagovite industrializacije in urbanizacije, ki sta velik del Evrope, vključno s Slovenijo, doletela šele v drugi polovici 19. in v 20. stoletju.
Na podlagi študij v program vključenih raziskovalcev ter drugih, s katerimi imamo vzpostavljene večletne tesne raziskovalne vezi v Sloveniji in tujini, želi program (fokusiran na sredozemske in srednjeevropske primere) preveriti hipotezo, ali je maščevanje univerzalni koncept reševanja sporov in urejanja družbenih odnosov, družbena vrednota in norma kot skrb in nadzor za ohranjanje ali obnovo družbenega miru, reda in ravnotežja moči, ki ga narekuje princip menjave in odnos recipročne formalne (prim. Bossy, 1985; Smail, 1999) sovražnosti. O občečloveškem konceptu maščevanja priča dejstvo, da imajo vsi jeziki izraz oziroma več izrazov zanj, npr. vendetta, vindicta, feud, faida, Fehde, Rache, месть, osveta, gjakmarrjë itd. Zato, nasprotno od prevladujočih pogledov nacionalnih historiografij, zagovarjamo tezo, da našteti primeri niso specifični etnični ali nacionalni običaji reševanja sporov, saj nam osnovna struktura maščevanja kaže, da so razlike v največji meri semantične (Withington, 2013; Darovec et al., 2017). Hipotezo bomo preverili s kvalitativnimi študijami primerov obredja in obrednih praks, ki se kažejo v številnih zgodovinskih virih za obravnavano obdobje in prostor, ki jih bomo v okviru programa izvedli na podlagi že evidentiranega in v veliki meri tudi že zbranega raziskovalnega gradiva.
Ker pa idealnotipskih predstav, izraženih v obredju ali omejitvah običaja oziroma uzakonjenih v različnih pravnih aktih, ne moremo enačiti z vselej precej bolj kompleksnimi družbenimi praksami, raziskava zahteva natančno branje serijskih sodnih virov, ki bodo ključni vir (prim. Ginzburg, 1976; Zemon, 1983; Povolo, 2015) za naše raziskave (dis)kontinuitet reševanja sporov ter za temeljni metodološki pristop: case study. Obenem je v proučevanje praks reševanja sporov treba nujno pritegniti ikonografijo, ljudske tradicije, književnost idr. umetnosti, filozofske, pravne in teološke traktate, zapise zgodnjih etnografov in polihistorjev itd. Pri tem bo poseben poudarek na naraciji praks reševanja sporov v umetnosti, literaturi, mitih, pravljicah in pop-kulturi, zlasti v njihovem družbeno konstitutivnem in kohezivnem pomenu.
Komparativna prednost obravnavanega območja je njegova lega na stičišču slovanskega, romanskega, germanskega in ugrijskega sveta, s tem pa na stičišču različnih praks običajnega, učenega in postavljenega prava, zato nam bo v raziskavi služilo kot osnovni laboratorij za primerjalne študije v Evropi in svetu. Prav tako so na tem prostoru delovali vsi pomembnejši moderni politični in družbeni sistemi, od razsvetljenega absolutizma in parlamentarne monarhije do fašizma, od socializma do liberalne demokracije. Prebivalstvo slovenskih dežel in njihove soseščine je bilo še globoko v 20. stoletje večinsko ruralno in je do modernizacijskih procesov, ki so pospešek dobili zlasti s povojno industrializacijo in družbeno atomizacijo, ostalo vpeto v tradicionalne obrazce dojemanja sveta in urejanja družbenih odnosov, vključno s praksami reševanja sporov in družabnosti, na katerih so temeljile. Ker je bila večina evropskega prebivalstva do 20. stoletja ruralnega in ker je fokus dosedanjih študij maščevanja na plemstvu in urbanih elitah, je ruralni fokus programa pomemben za slovenske in evropske raziskave praks reševanja sporov.
Maščevanje ni relikt preteklosti niti izključna domena kriminala ali ekstremizma. Zgodovina kaže, da se je nasilje v družbi in med običajnimi ljudmi praviloma okrepilo v času velikih družbenih in gospodarskih pretresov ter kriz kot so epidemije in ostre klimatske spremembe. Posledično nasilje predstavlja naraščajoče število izzivov za sodobno družbo, ki naj bi bila bolj miroljubna kot predmoderne skupnosti. Zgodovina reševanja sporov zato ne more biti omejena na preteklost. Da bi zagotovili pravičnost in mir, moramo razumeti, kako ju ohranjati in vzpodbujati, zato pa je treba razumeti tudi maščevanje. Čeprav sodobni koncept vladavine prava zaenkrat še ostaja pojmovan kot optimalen način reševanja sporov, narašča število državljanov v demokracijah, ki so nezadovoljni s pravnimi postopki ter načini, na katere zakon, sodišča in pravniki rešujejo spore: pravde so zelo drage in dolgotrajne, kazni nimajo pravega učinka in, kot kaže zlasti primer ZDA, so izrazito pravdarske družbe pogosto nasilnejše. Sovražnost kot posledica nerešenih sporov ostaja eden največjih izzivov liberalni demokraciji, konceptu, ki korenini v zgodnjem novem veku. RP bo dodal historično dimenzijo k rastočim zahtevam za restorativno pravico in deliberativno demokracijo, ki sta v običajnem reševanju sporov izraženi zlasti prek mediacije skupnosti.
Tako bo tudi lažje razumeti razne pojavne oblike sodobnih (ne)razrešenih družbenih sporov. Prav slovenska družba se v zadnjih desetletjih sooča z rastočo razdeljenostjo, ki je posledica politizacije nerešenih konfliktov, ki pretežno izhajajo iz časa druge svetovne vojne, deloma pa so nadaljevanje tistih iz 19. stoletja (liberalci : klerikalci) ali, na lokalni ravni, mogoče še celo precej starejših sporov (prim. Muir, 2019). Primer izvensodnih pobojev po drugi svetovni vojni, ko se je nova revolucionarna oblast maščevala in obračunala z nasprotniki mimo običajnih in formalnih družbenih norm, se je v slovenski kolektivni spomin zarezala kot travma, ki močno zaznamuje tudi današnje politično in družbeno življenje. Ti nerešeni konflikti in travmatični spomin, ki je bil po drugi svetovni vojni skoraj pol stoletja potisnjen v pozabo (predvsem spomin svojcev žrtev povojnih pobojev), so v javnem diskurzu povzročili razdeljenost in nastanek dveh diametralno nasprotnih kolektivnih spominov, ki vse bolj razdvajajo velik del slovenskega političnega, kulturnega in družbenega prostora. Zato bo RP naslavljal tudi raziskovalna vprašanja posledic (ne)učinkovitega reševanja sporov.
S poudarkom na najširših tradicionalnih praksah reševanja sporov je program, kljub temeljnemu izhodišču v zgodovinopisju, nujno zastavljen interdisciplinarno ter predvideva sodelovanje in vključevanje spoznanj in raziskovalcev iz antropologije, sociologije, etnologije, psihologije, kulturologije, literarnih in pravnih ved ter umetnostne zgodovine. K izvajanju programa bodo pritegnjeni tudi drugi uveljavljeni mednarodni raziskovalci (Marco Bellabarba, Furio Bianco, Stuart Carroll, Angel Casals, Lucien Faggion, Ed Muir, Claudio Povolo) tega področja, ki bodo tvorili posvetovalno telo programa (advisory board), vzpostavili bomo široko mednarodno mrežo za nadaljnje raziskave in prijave raziskovalnih projektov ter spodbujali gradnjo karier in vključevanje mlade generacije raziskovalcev, ki bodo to področje razvijale naprej. Prav tako se program navezuje na nove digitalne tehnologije in predvsem digitalno humanistiko, s ciljem trajne ohranitve raziskovalnih podatkov in rezultatov ter široke diseminacije tako med znanstveno kot splošno javnostjo.
RP bo osredotočen na tri ključna obdobja, ki so prinesla globoke spremembe v družbeni organizaciji in reševanju sporov: 1) do 15. stoletja kot čas uzakonitve tradicionalnega obredja in običajev reševanja sporov; 2) 16. do 18. stoletja kot čas vzpostavljanja novoveške teritorialne države in njenih posegov v življenje lokalnih skupnosti, zlasti s centralizacijo sodnega, upravnega, vojaškega, zdravstvenega idr. aparata ter postopnim poenotenjem pravnega reda; 3) 19. in 20. stoletja kot čas temeljnih družbenih pretresov zaradi razpada rodbinsko in sosedsko utemeljenih tradicionalnih skupnosti, začetkov sekularizacije, vzpona industrije, urbanizacije in družbene atomizacije, prevlade državnega upravnega aparata, njegovega nadzora nad pravom in nasiljem ter vzpostavitve nacionalne države kot skupnosti nove vrste.
REZULTATI
OMAN, Žiga. Sosedje in sovražniki: reševanje sporov pred ljubljanskim mestnim svetom v zgodnjem novem veku (1521–1671). Acta Histriae. 2022, 30, 4, 973–1014.
OMAN, Žiga. Vmb sölichen mütwillen – napoved sovražnosti Sigmunda pl. Weißpriacha z Mute samostanu Šentpavel v Labotski dolini: prispevek k raziskavam fajde ter Dravske doline v 15. stoletju. Kronika. 2022, 70, 2, 267–284.
