Obvestilo o znanstveni konferenci
»Kultura spominjanja gradnikov naroda in države: Slovenija in Evropa«
15. do 17. oktober 2020, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru
Znanstveni posvet v okviru projekta J6-9354 (A): Kultura spominjanja gradnikov slovenskega naroda in države, ki ga od 1. julija 2018 do 30. junija 2021 sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), je namenjen fenomenu oblikovanja naroda in države, tako Slovenije kot drugih po Evropi.
Kmalu bodo minila tri desetletja od zadnjih velikih tranzicijskih procesov, ki jih je bil deležen evropski in s tem tako svetovni kot slovenski prostor: razpad večine socialističnih in oblikovanje novih nacionalnih držav. V tem tranzicijskem procesu je prvič v zgodovini nastala tudi samostojna država Slovenija. Metodološki in teoretični pristop raziskovalnega projekta temelji na novi znanstveni disciplini, kulturi spominjanja, ki se je uveljavila ob koncu 20. stoletja (Assmann et al.), raziskuje pa vloge kulturnih vzorcev spominjanja na podlagi specifičnosti posameznih zgodovinskih časov, pomen spomina in spominjanja ter pozabe za oblikovanje identitet ter odnos do zgodovine in preteklosti v poljih znanosti in kolektivnega spomina. Tak pristop je naredil povezavo med časom, identiteto in spominom v dimenzijah osebnega, družbenega in kulturnega vse bolj očitno, prav zgodovinopisje pa igra veliko vlogo v vseh treh dimenzijah, ki jih bomo v tem kontekstu na primeru Slovenije in drugih evropskih narodov oziroma držav analizirali skozi korpus nacionalnega kulturnega spominjanja, kot se kaže v tekstih nacionalne zgodovine, v literaturi, ljudskem slovstvu, umetnosti, ritualih, mitih, medijih idr.
Zadnji evropski tranzicijski procesi kažejo zanimivo značilnost: povratek k staremu. Leto 1989 ne predstavlja nobenega revolucionarnega ustoličenja novih vrednot, temveč obnovo starih: kapitalizem, nacionalizem in religija. Nič čudnega, da se v zadnjih treh desetletjih na področju družboslovnih in humanističnih ved ponovno pospešeno raziskuje fenomen etničnosti, moderne nacije, nacionalizma in identitete. Zato je potrebno ovrednotiti tudi teoretične modele razvoja etničnosti, ki so nadgradili modernistično teorijo, denimo, Smithovo simbolično konstrukcijo narodov, še zlasti pa Sahlinsovo teorijo simbolične konstrukcije nacionalne in politične identitete, ki jo poleg Bartha in Armstronga zagovarjajo tudi Grillo, Cohen, Wallman idr. Ti poudarjajo, da se etnična identiteta oblikuje prav z diferenciacijo in razlikovanjem med “Nami” in “Drugimi”, ki vpliva na pojav narodne identitete veliko prej, kot se lokalna skupnost asimilira s strani dominantnega centra, kot trdi teza Andersona, Breuillya in Hobsbawma o narodu kot “zamišljeni skupnosti”, zrasli v glavah elit, ki so želele zadovoljiti svoje politične cilje. Procese izgradnje naroda in države je zato treba preučiti tudi skladno s pojmoma kulturnih transferjev (Espagne) in transkulturnosti, kot ju je vpeljal Welsch, ki je artikuliral kulturo v smislu prepletanja, saj kulture navznoter označuje hibridnost in pluralizacija identitet, navzven pa preseganje meja lastnih okvirov.
Namen projekta in konference je proučiti proces formiranja slovenskega in drugih narodov in držav (nation- and state-building process). Izoblikovanje modernih nacij lahko spremljamo v okviru modernega meščanskega gibanja, ki se je po večjem delu Evrope razvijalo med 18. in 19. stoletjem, ter se oblikovalo kot politično, gospodarsko in kulturno gibanje. Projekt je osredotočen na interdisciplinarno proučevanje različnih vidikov oblikovanja etnične in nacionalne identitete: zgodovinski, kulturološki, antropološki, pravni itd. Ob zavedanju, da se zgodovina, nacionalna identiteta in kultura tvorijo retrogradno, prek interpretacije v sodobnosti lociranega subjekta, izhajamo iz hipoteze, da so simboli, miti, rituali, podobe, spomini, komunikacije, državne ideologije in zgodovinopisje odločilni za oblikovanje identitete tako skupnosti kot posameznikov, zato bo posebna pozornost namenjena raziskovanju njihove reprezentacije in konstrukcije v smislu njihove integracijske vloge pri povezovanju skupnosti in konstruiranju »zgodovinske resnice«, in sicer zlasti na primerih kulturnih proizvodov: likovna umetnost, arhitektura, književnost, zgodovinopisna dela, popularna kultura, sredstva množičnega obveščanja itd.
V zadnjem času je nastalo nekaj kvalitetnih študij na temo etničnosti in identitet za območje jugovzodne Evrope, ki nam omogočajo odlična izhodišča za primerjave s slovenskim prostorom, še posebej, ker je bil slednji v večini sodobnih objav izpuščen, četudi v zadnjem ciklu oblikovanja nacionalnih držav v Evropi Slovenija v mnogih pogledih deli usodo s sosednjimi jugovzhodnimi deželami, precej bolj kot s srednjeevropskimi, ki se ponašajo z dolgotrajno državno tradicijo. Proces izgradnje naroda in države je namreč diskurziven proces med njegovimi snovalci, podporniki, ocenjevalci in nasprotniki. Tako še vedno primanjkuje študij o družbenih razsežnostih spominjanja in samorefleksije zgodovinopisja: kako in zakaj se česa spominjamo; kakšna je ideološka podlaga le-tega; kdo so protagonisti procesov pisanja zgodovine, spominjanja in seveda tudi pozabljanja; kakšen je odnos med spominom in zgodovino oziroma vloga zgodovinopisja pri ustvarjanju kolektivnega spomina ter problematika razdeljenega spomina, torej vprašanja, ki bodo skladno s programom v ospredju napovedane konference.
Tematski sklopi konference bodo razdeljeni po obdobjih tranzicije:
Romantično obdobje (do sredine 19. stoletja).
Obdobje realizma oziroma modernizma (do prve svetovne vojne).
Medvojno obdobje.
Obdobje socializma.
Obdobje osamosvajanja
