skrbnik

Vodja raziskovalnega projekta:
prof. dr. Darko Darovec

Sodelujoče ustanove:

• Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino
• Nova univerza: Fakulteta za slovenske in mednarodne študije, Evropska pravna fakulteta
• Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko
• Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja

Trajanje projekta: 1. 7. 2018 – 30. 6. 2021
Financer: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (št.: J6-9354)

KRATKA PREDSTAVITEV RAZISKOVALNEGA PROJEKTA

ZNANSTVENA IZHODIŠČA

Kmalu bodo minila tri desetletja od zadnjih velikih tranzicijskih procesov, ki jih je bil deležen evropski in s tem tudi svetovni prostor: razpadu večine socialističnih in oblikovanju novih nacionalnih držav. V tem tranzicijskem procesu je prvič v zgodovini nastala tudi slovenska država. Prav fenomenu oblikovanja naroda in države Slovenije je namenjen prijavljeni raziskovalni projekt. Metodološki in teoretični pristop pri raziskovanju tega fenomena bo temeljil na posebni znanstveni disciplini, kulturi spominjanja, ki se je uveljavila ob koncu 20. stoletja. Ta nova znanstvena disciplina raziskuje na podlagi specifičnosti posameznih zgodovinskih časov vloge kulturnih vzorcev spominjanja, pomen spomina in spominjanja ter pozabe za oblikovanje identitet ter odnos do zgodovine in preteklosti v poljih znanosti in kolektivnega spomina. S tem pristopom je postala povezava med časom, identiteto in spominom v vseh treh dimenzijah osebnega, družbenega in kulturnega vse bolj očitna (J. Assmann, 2008), prav zgodovinopisje pa igra veliko vlogo v vseh treh dimenzijah, ki jih bomo v tem kontekstu na primeru Slovenije v projektu raziskovali.

Izvirnost projekta je v tem, da bomo s pomočjo kompleksne analize in interdisciplinarnih humanistično-družboslovnih metodoloških izhodišč kritično (re)interpretirali korpus slovenskega nacionalnega kulturnega spominjanja, kot se kaže v tekstih nacionalne zgodovine, v literaturi, ljudskem slovstvu, umetnosti, ritualih, mitih, medijih idr., in tako raziskati temeljne značilnosti slovenskega nacionalnega kulturnega spominjanja v petih izbranih prelomnih tranzicijskih zgodovinskih obdobjih v zadnjem četrt tisočletju, ki tvorijo korpus na katerem temelji izgradnje slovenskega naroda in države Slovenije.

Zadnji evropski tranzicijski procesi kažejo zanimivo značilnost: povratek k staremu. Leto 1989 ne predstavlja nikakršnega revolucionarnega preboja v smislu ustoličenja novih vrednot, marveč obnovo starih vrednot v Evropi: kapitalizma, nacionalizma in religije. Zato se ne gre čuditi, da se v zadnjih 30. letih na področju družboslovnih in humanističnih znanosti ponovno pospešeno raziskuje fenomen etničnosti, moderne nacije, nacionalizma in identitete. V teoretičnem kontekstu bomo zato ovrednotili tudi teoretične modele razvoja etničnosti, ki so nadgradili modernistično teorijo, denimo Smithovo simbolično konstrukcijo narodov, še zlasti pa teorijo, ki jo je z raziskovanjem pirenejske francosko-španske meje utemeljil Sahlins in potrjuje teorijo simbolične konstrukcije nacionalne in politične identitete, ki jo poleg Bartha in Armstronga zagovarjajo tudi Grillo, Cohen, Wallman idr. Ti poudarjajo, da se etnična identiteta oblikuje prav z diferenciacijo in razlikovanjem med “nami” in “njimi” oz. med “prvimi” in “drugimi“, ki vpliva na pojav narodne identitete veliko prej, kot se lokalna skupnost asimilira s strani dominantnega centra (Sahlins, 1989). Te vplive bomo preučevali tudi skladno s pojmom transkulturnosti, kot ga vpelje Welsch, ki artikulira kulturo v smislu prepletanja, saj kulture notranje označuje hibridnost in pluralizacija identitet, zunanje pa preseganje meja lastnih okvirov (Welsch, 1999, 194–213).

V zadnjem času je nastalo nekaj kvalitetnih študij na temo etničnosti in identitet za območje Jugovzodne Evrope, ki nam omogočajo odlična izhodišča za primerjave s slovenskim prostorom, še posebej, ker je le Kuljić (2012) vključeval tudi Slovenijo, medtem ko je drugi temeljni sodobni zborniki študij ne obravnavajo (Kolstø, ed., 2005, 2014; Todorova, 1997, 2004), pa čeprav v zadnjem ciklu oblikovanja nacionalnih držav v Evropi v mnogih pogledih Slovenija deli usodo s sosednjimi jugovzhodnimi deželami, precej bolj kot s srednjeevropskimi, ki se ponašajo z dolgotrajno državniško tradicijo. Kljub temu, da slovenski zgodovinarji sledijo raziskovalnim trendom, še vedno ni prišlo do sistematičnih raziskav oblikovanja naroda in države na Slovenskem. Proces izgradnje naroda in države je namreč diskurziven proces med njegovimi snovalci, podporniki, ocenjevalci in nasprotniki. Slovensko zgodovinopisje (cf. Mitsko in stereotipno v slovenskem pogledu na zgodovino, 2006) reflektira pojav slovenske etničnosti predvsem z vidika modernistične teorije (Kosi, 2014), ki zagovarja tezo, da je narod “zamišljena skupnost” (Anderson, Breuilly, Hobsbawm), ki je zrasla v glavah elit, da bi zadovoljile svoje politične cilje. Prav tako se teoretični izsledki na področju etničnih študij in nacionalizma ne odražajo v zadostni meri v sintezah zgodovine Slovencev. Kljub določenima prizadevanjem nekaterih slovenskih raziskovalcev (Klabjan, Petrovič, Ratej, Lutar, Rožac-Darovec), na Slovenskem še vedno primanjkuje študij o družbenih razsežnostih spominjanja in samorefleksije samega zgodovinopisja: kako in zakaj se česa spominjamo; kakšna je ideološka podlaga tega; kdo so protagonisti procesov pisanja zgodovine, spominjanja in seveda tudi pozabljanja; kakšen je odnos spomin-zgodovina oz. vloga zgodovinopisja pri ustvarjanju kolektivnega spomina ter problematika razdeljenega spomina na Slovenskem? Slovenska sedanjost in preteklost nam ponujata obilje tovrstnih primerov, ki jih bomo v okviru projekta ustrezno raziskali in (re)interpretirali.

 

PREDSTAVITEV PROBLEMA

Vsekakor gre za svojstveno posebnost pri fenomenu oblikovanju slovenske nacije, za katero je veljalo, da na območju svoje etnične skupnosti še sredi 19. stoletja ni imela svojih centrov moči, niti svojega plemstva, ne meščanstva, ne uradniškega aparata, ne inteligence in ne ustreznih šol, razdeljeno med več deželnih in državnih upravnih enot, z majhnimi mesti, v katerih je prevladovala nemška in italijanska kultura. Tako na zahodu današnje slovensko ozemlje meji z Italijo, na severu z Avstrijo, na vzhodu z Madžarsko, ki si je še v času habsburške monarhije izbojevala dvovladje (1867), ter s Hrvaško, s katero deli skupne slovanske jezikovne korenine, vse njene mejne dežele pa so katoliške veroizpovedi. Bila je dežela z veliko večino kmečkega prebivalstva, z redko in razmeroma razpršeno poselitvijo, ki jo je na tem geostrateško pomembnem evropskem prehodnem območju svojstveno sooblikovalo tudi okolje.

V strokovni in laični javnosti je precej uveljavljeno mnenje, da je bila ob zgodovinski odsotnosti lastnih vladajočih elit kultura bistvena za oblikovanje slovenske nacionalne identitete (Hroch); vendar ta proces zahteva precej kompleksnejši pristop. Kultura v širšem smislu in skupnostna identiteta se oblikujeta v vsakokratnem času in prostoru na podlagi vrste dejavnikov, od okolja do geostrateške pozicije, zgodovinskopolitičnih, družbeno-ekonomskih, pravnih, upravnih, etničnih, jezikovnih, demografskih in drugih prepletov in prenosov kultur na določenem kulturno-geografskem območju ter v interakciji in soodvisnosti do/od drugih (etno-nacionalnih) kultur in identitet, ki so vsi bistveno prispevali k oblikovanju kulture spomina o slovenski nacionalni identiteti.

Namen predlaganega projekta je proučiti proces formiranja slovenskega naroda in države (nation-building and state-building process) s poudarkom na sklepni fazi tega procesa, ko je v 80. in 90. letih 20. st. Slovencem v procesu dolgega trajanja uspelo formirati svojo državo. Izoblikovanje moderne nacije lahko spremljamo v okviru modernega meščanskega gibanja, ki se je – podobno kot po Evropi – razvijalo med 18. in 19. stol. Oblikovalo se je kot politično, gospodarsko in kulturno gibanje. Raziskave se bodo osredotočale na interdisciplinarno proučevanje različnih vidikov (zgodovinskega, kulturološkega, antropološkega, pravnega) oblikovanja slovenske etnične in nacionalne identitete. Ob zavedanju, da se zgodovina, nacionalna identiteta in kultura tvorijo retrogradno prek interpretacije v sodobnosti lociranega subjekta, izhajamo iz hipoteze, da so simboli, miti, rituali, podobe, spomini, komunikacije, državne ideologije in zgodovinopisje odločilni za oblikovanje identitete tako skupnosti kot posameznikov, zato bo posebna pozornost namenjena raziskovanju njihove reprezentacije in konstrukcije v smislu njihove integracijske vloge pri povezovanju skupnosti in konstruiranju »zgodovinske resnice«, in sicer zlasti na primerih kulturnih proizvodov (umetnost, književnost, zgodovinopisna dela, popularna kultura, sredstva množičnega obveščanja, reklame itd.).

Zaradi heterogenosti kulture, jezika in družbe je bil slovenski prostor v 19. in 20. st. pogosto prostor konfliktnih soočenj med tu živečimi etnijami, zato bomo v raziskavi posebno pozornost posvetili razmerjem med nacionalno identiteto in »drugim« v smislu razmerij, ki oblikujejo, utrjujejo, izzivajo oz. so na kakršen koli način bistveni za konsolidacijo identitete, zlasti nacionalne. Pri tem bomo gradili na hipotezi, da se slovenska etničnost zaradi zgodovinsko-političnih in družbeno-ekonomskih pojavov ni gradila zgolj esencialno, temveč zlasti v razmerjih do »drugega«. Proces oblikovanja slovenske narodne identitete se je začel že vsaj v 19. st., v kontekstu tedanjih evropskih konceptov nacionalnih skupnosti, ko se značilno proizvajajo nove (nacionalne) tradicije (Hobsbawm; Anderson; Burke, 2007, 96). Proces se je nadaljeval v 20. st., najprej v okviru Habsburške monarhije, nato pa še v okviru Jugoslavije, tako da je imel nastanek slovenske države trdne temelje v že izoblikovani identiteti skupnosti. Kot vsak organizem pa je bil tudi ta podvržen procesu, ki je pridobil nove razsežnosti z lastno državo, evropskimi integracijskimi procesi in ne nazadnje s sodobno ekonomsko-finančno krizo.

Slovenska država šteje komaj dobrih 25 let, zato bo posebna pozornost namenjena času osamosvajanja (okoli leta 1991) in izgradnji nacionalnih simbolov. Še posebej pa je to obdobje z demokratizacijo političnega prostora zaznamovano z izostritvijo razdeljenega spomina na drugo svetovno vojno, kar je značilno za večino evropskih držav, ki so bile kontaminirane s sodelovanjem z nacifašizmom.

Epistemološki pristop bo temeljil na analizah, primerjavah in (re)interpretacijah kulturnega spominjanja temeljnih slovenskih identitetnih zgodb v vsakokratnem družbenem času s posebnim poudarkom na obdobjih tranzicij od konca 18. stoletja dalje: 1) romantično obdobje (do sredine 19. stoletja), 2) obdobje realizma oziroma modernizma (do 1. svetovne vojne), 3) obdobje med obema svetovnima vojnama v Kraljevini Jugoslaviji (1918-1945), 4) obdobje po drugi svetovni vojni v socialistični Jugoslaviji ter 5) obdobje osamosvajanja v 80. in 90. letih 20. stoletja.

S tematološko analizo smo že identificirali reprezentacije zgodb, ki igrajo ključno vlogo pri oblikovanju identitete skupnosti (mit o sui generis, o ante murales, o antiquity, o uporu ter mit o skupnem trpljenju), in jih bomo s primerjalnim interdisciplinarnim pristopom preučevali skozi najpomembnejše tranzicijske mejnike slovenskega kulturnega spominjanja, ki imajo vsi obenem uporniški značaj:

• preseljevanje ljudstev, kralj Samo (6./7. stol.)
• Pokristjanjevanje (Karantanija: 7./8. stoletje);
• Brižinski spomeniki;
• pomembne fevdalne družine na današnjem slovenskem ozemlju (Goriški in Celjski grofi)
• kmečki upori (najpomembnejši: 1478, 1515, 1572/1573, 1635 in 1713);
• reformacija: Primož Trubar;
• razsvetljenstvo: Anton Tomaž Linhart, Marko Pohlin, Valentin Vodnik, Žiga Zois;
• narodne pesmi in pripovedke;
• romantika: France Prešeren;
• politični program »Zedinjena Slovenija« (1848), tabori in čitalnice: delovanje slovenskih intelektualcev, zlasti zgodovinarjev in literatov v drugi polovici 19. stoletja in na začetku 20 stoletja: Fran Levstik (Martin Krpan 1858), Josip Jurčič, Ivan Cankar, Fran Saleški Finžgar (Pod svobodnim soncem 1906/1907), Karel Štrekelj, Josip Gruden, Josip Mal, Franc Kos;
• Majniška deklaracija 1917;
• gradnja slovenstva v Kraljevini Jugoslaviji (1918–1941);
• antifašizem na Primorskem in v Istri (1918–1941);
• narodnoosvobodilni boj in antifašizem med drugo svetovno vojno (1941–1945)
• gradnja slovenstva in kulturno disidentstvo v socialistični Jugoslaviji (1945–1990);
• etruščanske in venetske teorije o izvoru Slovencev;
• inovativna umetnostna in politična gibanja (Perspektive, neoavantgardno konceptualistična umetniška skupina OHO, Neue Slowenische Kunst, Nova revija idr.);
• popularna kultura osemdesetih let 20. stoletja;
• pomen Slovencev izven meja (zamejstvo: manjšine v Italiji in Avstriji; zdomstvo);
• demokratizacija in osamosvojitveno gibanje (1980–1991) ter osamosvojitvena vojna (1991);
• razdeljen spomin, sprava in pozaba.

Izhajamo iz hipoteze, da mit o uporu, ki se kaže kot spor v razmerju do tradicije in dotlej uveljavljenega pojma identitete, igra v slovenskem zgodovinopisju in kolektivnem spominu osrednjo vlogo v procesu gradnje slovenskega naroda in države.

Sestava projektne skupine:

• Raziskovalci
• Sodelujoče ustanove