skrbnik
Vodja raziskovalnega projekta:
prof. dr. Dean Komel
Sodelujoče ustanove:
- Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko
- Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino
- Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja
Trajanje projekta: 1. 5. 2017 – 30. 4. 2020
Financer: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (št.: J7-8283)
Znanstvena izhodišča
Današnji položaj humanističnih ved lahko v precejšnji meri ocenimo kot paradoksen: po eni strani so potisnjene na obrobje, po drugi strani pa se od njih terja, da podajo celovito vizijo sveta, ki jo bolj kot ne pogrešano. Za humanistično raziskovanje je tako eno kot drugo stališče lahko zavirajoče, zato ju v predlogu projekta presegamo v okviru vprašanja: kaj tvori sodobnost današnje humanistike, katero vednost in vrednosti naj zastopa, da bo sposobna odgovarjati na izzive trenutnega časa in prostora?
Zgodovinski vidik, zaradi katerega se humanistiki pogosto očita »znanstveno regresijo« in »družbeni konzervatizem« je v predlogu pričujočega projekta vzet kot pozitivno izhodišče za tematizacijo sodobnosti, predvsem kar zadeva problem izražanje družbene in individualne svobode.
Ta usmeritev predpostavlja uveljavljanje novih interdisciplinarnih in vsebinski pristopov na polju humanističnega raziskovanja, ki upoštevajo tudi vidik pojmovnozgodovinskega učinkovanja. Ključne pojmovne opredelitve znotraj humanističnega raziskovanja ne le izhajajo iz določenega razumevanjskega konteksta in zgodovinsko-družbenih situacij marveč jih, ko se raziskovalno soočajo z njimi, tudi znova ustvarjajo. Ta vidik progresivne »zgodovinske zavesti«, ki pomeni vselej tudi osveščenost v pogledu sedanjosti in prinaša sporočilo za prihodnost, obravnavamo kot koncept komteporalnosti razumevanjega konteksta.
Metodično je bil koncept kontemporalnosti doslej razvit predvsem znotraj hermenevtične usmerjene filozofske tradicije ki je poskušala podati metodološke opredelitve za raziskovanje na področju humanističnih ved, in s tem posegla ne le zadevna raziskovalna stičišča filozofije, zgodovinopisja in literarnih ter jezikovnih znanosti , pač pa tudi splošne epistemologije prava, sociologije, pedagogike, politologije, ekonomij, skratka vsega tistega , kar v poudarjenem smislu tvori »znanosti o človek«. Povod za tako široko aplikacijo je podan neposredno v samem temporalnem učinkovanju razumevanjskega konteksta, ki teži k smiselnemu izrazu.
Z namenom, da se vnaprej izognemo slehernemu raziskovalnemu in disciplinarnemu sinkretizmu, je za celotni potek projekta predvidena skupna raziskovalna metodologija, ki jo karakterizira predvsem izdelava polja kontemporalnosti razumevanjskega konteksta in njegovega učinka na oblikovanje individualne in družbene svobode. Različne tematike so, kot je razvidno tudi iz predstavitve raziskovalnih sklopov, po pripravljalni in izvedbeni plati medsebojno povezane, kar tudi pogojuje celovito razvitje interdisciplinarnega raziskovanja na področju humanistike in njegovo družbeno aplikacijo.
Predstavitev problema
V dozdajšnjih analizah razumevanjenskega konteksta oziroma strukture smisla tako v hermenevtičnih kot tudi strukturalističnih in družbenokritičnih obravnavah ni bilo v zadostni meri upoštevana in obravnavana njegova neposredna povezava z izražanjem individualne in družbene svobode. Posebna naloga znotraj predlaganega projekta je, da pokaže na zgodovinsko učinkovanje, ki odpira prostor in čas naše sodobnosti s tem pa tudi možnosti svobodnega delovanja. Kolikor si na podlagi zgodovinskega izkustva ne le postavljamo vprašanja o tem, kdo smo, marveč smo še izraziteje postavljeni pred njih, kar izpričuje posebno avtoriteto zgodovinskosti, ko gre za oblikovanje humanistične vednosti. Toda po drugi strani ni mogoče prezreti svobode avtorja, tako v preteklosti kot v sedanjosti in prihodnosti. Ta se na polju lastnega izražanja srečuje z prezrtostjo in celo preziranjem, ki pogojuje njegovo kontinuiteto oziroma diskontinuiteto sprejemanja v času.
Tako se oblikuje posebna naloga humanističnega raziskovanja, ki preučuje zgodovinski in sodobni vidik dojemanja in izražanja svobode, predvsem na tistih točka, kjer je prihajali ali še prihaja do njenega omejevanje, ki je neposredno recepcijo ne samo izraza pač pa tudi svobode same. Cenzura v funkciji družbene kontrole javnega izražanja predstavlja le en vidik zastiranja in tudi zatiranja izraženega razumevanjskega konteksta v pogledu njegovega sočasnega učinkovanja. Opraviti imamo tu z bolj notranjim načinom samomejevanja smiselnega izražanja na način prihajanja do nesmisla, ki zadeva in posega na raven samega ustvarjalnega izraza ali celo pričevanja. Drugi zunanji način omejevanja in svobodnega izražanja in prirejanja razumevanjskega konteksta, pogosto tudi z namero njegovega usmerjanja in podrejanja višjim »državnim« gospodarskih interesom, je delovanje tajnih služb.
Slednji vidik nas neobhodno postavlja pred vprašanje transparentnosti javnega komuniciranja kot bistvenim vzvodom razvoja demokratične družbe, ki pa v dobi interneta in razmah informacijskih tehnologiji prevečkrat postavljena na preizkušnjo in opozarja na potrebo humanistične in družboslovne obravnave, ki bi prispevala tudi primerno zavest in osveščenost glede sodobnih razumevanjskih kontekstov individualne in družbene svobode, ki jo sicer povezujemo s krizo smisla.
Ključni cilji raziskav:
- analizirati filozofsko, zgodovinsko, literarnozgodovinsko in družbeno-kritično razumevanje svobode v preteklosti in sedanjosti z namenom sintetične projekcije, ki domnevno regresivnost humanistične vednosti premošča v smeri progresivnosti razvijanja metod, vsebin in aplikacije;
- na osnovi progresivnega interdisciplinarnega povezovanja humanističnih in družboslovnih pristopov k obravnavi razumevanja (in) svobode, naj bi se odprl pogled na prihodnost , ki zaveda vrednosti skupnega evropskega bivanja in sožitja , ki ima lahko veljavo tudi v perspektivi globalne humanosti;
- ta usmeritev raziskave zahteva, da zavzamemo drugačno stališče do zgodovinske in jezikovno-kulturne opredeljenosti humanističnega vedenja in prenosa humanističnih in družboslovnih znanj v izobraževanje, kulturo in družbo nasploh. Namesto da poudarjamo »znanstveni pomanjkljivost« in »uporabni primanjkljaj« humanističnega raziskovanja, ki ga mora dopolnjevati s prenašanjem ustreznejših metodologij z drugih znanosti, smatramo, da je ravno tu priložnost ustvarjanja novih pristopov in polj humanistike;
- v tem pogledu velja osrednja pozornost predloženega projekta vprašanju sporočilnosti izročila znotraj oblikovanja razumevanjskih kontekstov kot izražanju človeške in medčloveške svobode. Na vprašanje kaj zgodovinsko in aktualno pomeni svoboda, je možno odgovoriti zgolj z izražanjem svobode;
- korespondiranje med konteksti razumevanja in izražanjem svobode bo obravnavano v okviru koncepta kontemporalnosti, ki vključuje izkustvo pričujočnosti (sedanjosti) naše neposredne življenjske situacije, ki ni omejeno le na naše aktualno stanje in življenjska stališča v njem, marveč sozajema tudi pretekli in prihodnji horizont, se pravi naše celotno razumevanje bivanja v svetu, ki smo mu priče.
Sestava projektne skupine:
