Kategorija: Projekti

Prakse reševanja sporov med običajnim in postavljenim pravom na območju današnje Slovenije in sosednjih dežel

Prakse reševanja sporov med običajnim in postavljenim pravom na območju današnje Slovenije in sosednjih dežel

Vodja raziskovalnega programa:

red. prof. dr. Darko Darovec

Povezava na SICRIS

https://cris.cobiss.net/ecris/si/sl/project/19002

ali

http://www.sicris.si/public/jqm/prg.aspx?lang=slv&opdescr=search&opt=2&subopt=700&code1=cmn&code2=auto&psize=1&hits=1&page=1&count=&search_term=darko%20darovec&id=19002&slng=&order_by=

Člani programske skupine:

• Polona Tratnik
• Urška Lampe
• Žiga Oman
• Darko Darovec

Sodelujoče ustanove: Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja

Trajanje programa: 1. 1. 2022 – 31. 12. 2027

Financer: Javna agencija Republike Slovenije za raziskovalno dejavnost (št. P6-0435)

KRATKA PREDSTAVITEV RAZISKOVALNEGA PROJEKTA

IZHODIŠČA

Raziskovalni program obravnava prakse reševanja sporov med posamezniki, rodbinskimi skupinami ter skupnostmi na območju današnje Slovenije in sosednjih dežel v novem veku in novejši zgodovini (od leta 1500 do danes), ki so bile osredinjene v konceptu običajnega reševanja sporov, tj. maščevanja (vendetta, fajda ipd.) kot menjave in recipročnosti, temeljnih vrednot tradicionalnega urejanja družbenih odnosov. Poseben poudarek bo na uveljavljanju postopkov t. i. učenega prava kot posledice vzpona mest od 12. stoletja, začetkih intenzivnejšega uveljavljanja centralnih oblasti z uvedbo inkvizitornega sodnega postopka od 15. stoletja do prevlade postavljenega prava v 19. stoletju. V programu bomo na podlagi interdisciplinarnega pristopa z analizo, komparacijo, interpretacijo in reinterpretacijo dosedanje literature ter raziskavo objavljenih in neobjavljenih izvirnih zgodovinskih dokumentov za ozemlje današnje Slovenije prikazali, kako razširjen je bil običaj maščevanja med vsemi sloji prebivalstva, v katerih pojavnih oblikah je bil prisoten, kakšen pomen predstavlja za evropsko kulturno dediščino in kakšno vlogo je odigral v civilizacijsko-kulturni podobi. Poseben poudarek bo tudi na raziskovalnih vprašanjih vloge izražanja čustev (sovražnost, ponižnost, čast, prijateljstvo, ljubezen itd.) v obredih reševanja sporov ter na vlogi spomina na krivice ter spore in njihovo pozabo, predvsem v povezavi s študijami travm in travmatičnega ter razdeljenega ali izpodbijajočega se spomina (contested memory) (osebni, kolektivni), saj so prav frustracije (prim. Miller, 2017) in travme pogosto vir in posledica sporov, četudi so ti formalnopravno ali družbeno-idealno razrešeni.

Program bo tradicionalne prakse reševanja sporov med posamezniki, rodbinskimi skupinami in skupnostmi (lokalne, konfesionalne (npr. med reformacijo), razredne (npr. kmečki upori), nacionalne (vojne)) proučil v času dolgega trajanja (od leta 1500 do danes) in raziskave maščevanja začel v obdobju, ko jih nacionalna zgodovinopisja praviloma zaključijo. Namreč s prehodom iz srednjega v novi vek, saj izhajamo iz premise, da je tradicionalne prakse reševanja sporov izničila šele modernizacija družbenega življenja, ki je bila posledica okrepljene oz. zmagovite industrializacije in urbanizacije, ki sta velik del Evrope, vključno s Slovenijo, doletela šele v drugi polovici 19. in v 20. stoletju.

Na podlagi študij v program vključenih raziskovalcev ter drugih, s katerimi imamo vzpostavljene večletne tesne raziskovalne vezi v Sloveniji in tujini, želi program (fokusiran na sredozemske in srednjeevropske primere) preveriti hipotezo, ali je maščevanje univerzalni koncept reševanja sporov in urejanja družbenih odnosov, družbena vrednota in norma kot skrb in nadzor za ohranjanje ali obnovo družbenega miru, reda in ravnotežja moči, ki ga narekuje princip menjave in odnos recipročne formalne (prim. Bossy, 1985; Smail, 1999) sovražnosti. O občečloveškem konceptu maščevanja priča dejstvo, da imajo vsi jeziki izraz oziroma več izrazov zanj, npr. vendetta, vindicta, feud, faida, Fehde, Rache, месть, osveta, gjakmarrjë itd. Zato, nasprotno od prevladujočih pogledov nacionalnih historiografij, zagovarjamo tezo, da našteti primeri niso specifični etnični ali nacionalni običaji reševanja sporov, saj nam osnovna struktura maščevanja kaže, da so razlike v največji meri semantične (Withington, 2013; Darovec et al., 2017). Hipotezo bomo preverili s kvalitativnimi študijami primerov obredja in obrednih praks, ki se kažejo v številnih zgodovinskih virih za obravnavano obdobje in prostor, ki jih bomo v okviru programa izvedli na podlagi že evidentiranega in v veliki meri tudi že zbranega raziskovalnega gradiva.

Ker pa idealnotipskih predstav, izraženih v obredju ali omejitvah običaja oziroma uzakonjenih v različnih pravnih aktih, ne moremo enačiti z vselej precej bolj kompleksnimi družbenimi praksami, raziskava zahteva natančno branje serijskih sodnih virov, ki bodo ključni vir (prim. Ginzburg, 1976; Zemon, 1983; Povolo, 2015) za naše raziskave (dis)kontinuitet reševanja sporov ter za temeljni metodološki pristop: case study. Obenem je v proučevanje praks reševanja sporov treba nujno pritegniti ikonografijo, ljudske tradicije, književnost idr. umetnosti, filozofske, pravne in teološke traktate, zapise zgodnjih etnografov in polihistorjev itd. Pri tem bo poseben poudarek na naraciji praks reševanja sporov v umetnosti, literaturi, mitih, pravljicah in pop-kulturi, zlasti v njihovem družbeno konstitutivnem in kohezivnem pomenu.

Komparativna prednost obravnavanega območja je njegova lega na stičišču slovanskega, romanskega, germanskega in ugrijskega sveta, s tem pa na stičišču različnih praks običajnega, učenega in postavljenega prava, zato nam bo v raziskavi služilo kot osnovni laboratorij za primerjalne študije v Evropi in svetu. Prav tako so na tem prostoru delovali vsi pomembnejši moderni politični in družbeni sistemi, od razsvetljenega absolutizma in parlamentarne monarhije do fašizma, od socializma do liberalne demokracije. Prebivalstvo slovenskih dežel in njihove soseščine je bilo še globoko v 20. stoletje večinsko ruralno in je do modernizacijskih procesov, ki so pospešek dobili zlasti s povojno industrializacijo in družbeno atomizacijo, ostalo vpeto v tradicionalne obrazce dojemanja sveta in urejanja družbenih odnosov, vključno s praksami reševanja sporov in družabnosti, na katerih so temeljile. Ker je bila večina evropskega prebivalstva do 20. stoletja ruralnega in ker je fokus dosedanjih študij maščevanja na plemstvu in urbanih elitah, je ruralni fokus programa pomemben za slovenske in evropske raziskave praks reševanja sporov.

Maščevanje ni relikt preteklosti niti izključna domena kriminala ali ekstremizma. Zgodovina kaže, da se je nasilje v družbi in med običajnimi ljudmi praviloma okrepilo v času velikih družbenih in gospodarskih pretresov ter kriz kot so epidemije in ostre klimatske spremembe. Posledično nasilje predstavlja naraščajoče število izzivov za sodobno družbo, ki naj bi bila bolj miroljubna kot predmoderne skupnosti. Zgodovina reševanja sporov zato ne more biti omejena na preteklost. Da bi zagotovili pravičnost in mir, moramo razumeti, kako ju ohranjati in vzpodbujati, zato pa je treba razumeti tudi maščevanje. Čeprav sodobni koncept vladavine prava zaenkrat še ostaja pojmovan kot optimalen način reševanja sporov, narašča število državljanov v demokracijah, ki so nezadovoljni s pravnimi postopki ter načini, na katere zakon, sodišča in pravniki rešujejo spore: pravde so zelo drage in dolgotrajne, kazni nimajo pravega učinka in, kot kaže zlasti primer ZDA, so izrazito pravdarske družbe pogosto nasilnejše. Sovražnost kot posledica nerešenih sporov ostaja eden največjih izzivov liberalni demokraciji, konceptu, ki korenini v zgodnjem novem veku. RP bo dodal historično dimenzijo k rastočim zahtevam za restorativno pravico in deliberativno demokracijo, ki sta v običajnem reševanju sporov izraženi zlasti prek mediacije skupnosti.

Tako bo tudi lažje razumeti razne pojavne oblike sodobnih (ne)razrešenih družbenih sporov. Prav slovenska družba se v zadnjih desetletjih sooča z rastočo razdeljenostjo, ki je posledica politizacije nerešenih konfliktov, ki pretežno izhajajo iz časa druge svetovne vojne, deloma pa so nadaljevanje tistih iz 19. stoletja (liberalci : klerikalci) ali, na lokalni ravni, mogoče še celo precej starejših sporov (prim. Muir, 2019). Primer izvensodnih pobojev po drugi svetovni vojni, ko se je nova revolucionarna oblast maščevala in obračunala z nasprotniki mimo običajnih in formalnih družbenih norm, se je v slovenski kolektivni spomin zarezala kot travma, ki močno zaznamuje tudi današnje politično in družbeno življenje. Ti nerešeni konflikti in travmatični spomin, ki je bil po drugi svetovni vojni skoraj pol stoletja potisnjen v pozabo (predvsem spomin svojcev žrtev povojnih pobojev), so v javnem diskurzu povzročili razdeljenost in nastanek dveh diametralno nasprotnih kolektivnih spominov, ki vse bolj razdvajajo velik del slovenskega političnega, kulturnega in družbenega prostora. Zato bo RP naslavljal tudi raziskovalna vprašanja posledic (ne)učinkovitega reševanja sporov.

S poudarkom na najširših tradicionalnih praksah reševanja sporov je program, kljub temeljnemu izhodišču v zgodovinopisju, nujno zastavljen interdisciplinarno ter predvideva sodelovanje in vključevanje spoznanj in raziskovalcev iz antropologije, sociologije, etnologije, psihologije, kulturologije, literarnih in pravnih ved ter umetnostne zgodovine. K izvajanju programa bodo pritegnjeni tudi drugi uveljavljeni mednarodni raziskovalci (Marco Bellabarba, Furio Bianco, Stuart Carroll, Angel Casals, Lucien Faggion, Ed Muir, Claudio Povolo) tega področja, ki bodo tvorili posvetovalno telo programa (advisory board), vzpostavili bomo široko mednarodno mrežo za nadaljnje raziskave in prijave raziskovalnih projektov ter spodbujali gradnjo karier in vključevanje mlade generacije raziskovalcev, ki bodo to področje razvijale naprej. Prav tako se program navezuje na nove digitalne tehnologije in predvsem digitalno humanistiko, s ciljem trajne ohranitve raziskovalnih podatkov in rezultatov ter široke diseminacije tako med znanstveno kot splošno javnostjo.

RP bo osredotočen na tri ključna obdobja, ki so prinesla globoke spremembe v družbeni organizaciji in reševanju sporov: 1) do 15. stoletja kot čas uzakonitve tradicionalnega obredja in običajev reševanja sporov; 2) 16. do 18. stoletja kot čas vzpostavljanja novoveške teritorialne države in njenih posegov v življenje lokalnih skupnosti, zlasti s centralizacijo sodnega, upravnega, vojaškega, zdravstvenega idr. aparata ter postopnim poenotenjem pravnega reda; 3) 19. in 20. stoletja kot čas temeljnih družbenih pretresov zaradi razpada rodbinsko in sosedsko utemeljenih tradicionalnih skupnosti, začetkov sekularizacije, vzpona industrije, urbanizacije in družbene atomizacije, prevlade državnega upravnega aparata, njegovega nadzora nad pravom in nasiljem ter vzpostavitve nacionalne države kot skupnosti nove vrste.

REZULTATI

OMAN, Žiga. Sosedje in sovražniki: reševanje sporov pred ljubljanskim mestnim svetom v zgodnjem novem veku (1521–1671). Acta Histriae. 2022, 30, 4, 973–1014.

OMAN, Žiga. Vmb sölichen mütwillen – napoved sovražnosti Sigmunda pl. Weißpriacha z Mute samostanu Šentpavel v Labotski dolini: prispevek k raziskavam fajde ter Dravske doline v 15. stoletju. Kronika. 2022, 70, 2, 267–284.

REŠEVANJE SPOROV MED NIŽJIMI SLOJI NOTRANJE AVSTRIJE V ČASU BAROKA: MED FAJDO IN KAZENSKIM PRAVOM

Reševanje sporov med nižjimi sloji Notranje Avstrije v času baroka: med fajdo in kazenskim pravom

Vodja podoktorskega raziskovalnega projekta:

doc. dr. Žiga Oman

Povezava na SICRIS

https://cris.cobiss.net/ecris/si/sl/project/18786

Sodelujoče ustanove: Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja

Trajanje projekta: 1. 10. 2021 – 30. 9. 2023

Financer: Javna agencija Republike Slovenije za raziskovalno dejavnost (št. Z6-3223)

KRATKA PREDSTAVITEV RAZISKOVALNEGA PROJEKTA

ZNANSTVENA IZHODIŠCA TER PREDSTAVITEV PROBLEMA IN CILJEV RAZISKAV

Namen raziskave je proučiti kontinuitete in spremembe v reševanju sporov nižjih slojev med fajdo (mašcevanjem) in kazenskim pravom v zgodnjenovoveški Notranji Avstriji v doslej zapostavljenem obdobju 1650–1780, ki velja za čas “po fajdi”, z obravnavo vloge običaja in zakona v sovražnostih navadnih ljudi, spolno določenimi vidiki fajde in njenega emocionalnega režima.

Zgodnjenovoveška Evropa temelji na izničenju fajde. V Svetem rimskem cesarstvu je obdobje po letu 1500 enačeno z vzpostavitvijo modernega reda, za katerega so značilne vpeljava inkvizitornega postopka v kazenskem zakoniku cesarja Karla V. (1532) in sočasni deželni zakonodaji, vzpostavitev cesarskih (državnih) sodnih organov na trdnejših temeljih po augsburškem miru (1555) ter prizadevanja verskih reformatorjev za družbeno discipliniranje. V 17. stol. naj bi proces pospešilo uvajanje »dobro urejene družbe« (Gute Polizey), ki je sledilo gospodarskim krizam, družbenim pretresom, epidemijam kuge, slabšanju klimatskih pogojev in razdejanju tridesetletne vojne. Prevladujoča zgodovinska naracija pojmuje ta razvoj kot del premočrtnega napredka k nastanku moderne civilne družbe. A nedavne študije so podale tri večje zadržke k uveljavljenim pogledom. Prvič, po l. 1500 je državno vmešavanje v lokalne skupnosti razgradilo srednjeveške družbene, verske in pravne sisteme reševanja sporov, kar je zaostrilo konflikte. Drugič, državljanske vojne, konfesionalne razprtije, družbena mobilnost in protestantske kritike pravdanja kot nekrščanskega so te spremembe še poslabšale. Tretjič, stopnja medosebnega nasilja na Zahodu je po srednjem veku rasla: zgodnjenovoveška sodišča so bila komplementarna običajnopravnemu reševanju sporov. Razmah pravdanja po letu 1500 je zato kazalec naraščajočih sporov v družbi.

Projektni predlog temelji na nedavnih raziskavah v Italiji, najbolj civilizirani in kompleksni regiji v zgodnjenovoveški Evropi, ki kažejo, da je bila fajda oziroma vendetta kompleksna družbena praksa reševanja sporov, ki ni izginila po letu 1500. Dejansko je nasilje v Italiji v 16. in 17. stoletju naraslo (Povolo, 1997; Carroll, 2016; Raggio, 2018). Italija izpodbija predstave, da je pravdanje nasprotje fajde, saj se je izkazalo, da jo je dopolnjevalo – medosebno nasilje in pravdanje sta cvetela sočasno.

Nasprotno od Italije v raziskavah fajde v Svetem rimskem cesarstvu še naprej prevladuje prepričanje, da je bila srednjeveški in elitni fenomen. Nemške raziskave so fajde nižjih slojev praviloma ignorirale ali pa jih interpretirale kot zaostalost. Kljub nedavni raziskavi o veliki razširjenosti fajd (Fehde) med kmeti na poznosrednjeveškem Bavarskem (Reinle, 2003), prevladujoči nemški pogledi vztrajajo, da je bila fajda strogo normiran pravni običaj plemstva, oblika vojne, ki je bila opuščena po cesarskem miru iz leta 1495. Kljub izčrpnim razpravam o pomenu in funkciji fajde v ustvarjanju posebne »nemške« (tj. cesarske) ustavne ureditve kot orodja za legitimacijo razreda »«roparskih vitezov (bolj nedavno npr. Rösener, 1982; Algazi, 1996) ali kot ključnega gradnika države (Brunner, 1939; nedavno npr. Zmora, 2011; Eulenstein et al., 2013), je debata v osnovi ostala lokalna (Kaminsky, 2002), saj njeni protagonisti Fehde razumejo kot specifičen nemški pojav. Raziskave so obenem omejene s togimi leksikalnimi in pravnimi definicijami fajde, ki jo ignorirajo kot družbeno prakso. A »germanska« Fehde ni bila nobena izjema. Naj je šlo za prelito kri ali posestne pravice, je bil v vsaki družbi namen fajde komunikacija krivic in poziv k mediaciji, najprej s strani skupnosti (npr. Boehm, 1984; Miller, 1996; Darovec, 2017). Kot druge oblike običajnopravnega reševanja sporov je bila Fehde pravni instrument za pridobitev zadoščenja za škodo ali žalitev z uporabo omejenega nasilja (praviloma rubeža ali uničenja sovražnikovega premoženja), ki je zahtevalo formalno odpoved miru (diffidatio, Absage). Ta je bila pri ubojih redka, saj je že uboj »obelodanil« krivico, kar je zgodovinarje zavedlo v razlikovanje med krvnim maščevanjem in fajdo, kar bi bilo sodobnikom tuje. Čeprav je bila Fehde leta 1495 prepovedana, to nikakor ne pomeni, da je izginila kot družbena praksa. Dokazov, da je preživela vsaj v sredo 17. stoletja, je obilo (Peters, 2000; Mommertz, 2003; Oman, 2016; 2019). A vendar, kako je s kasnejšimi obdobji? Kdaj je čas »po fajdi« (prim. Wieland, 2014) dejansko nastopil in zakaj? Projekt bo ta vprašanja obravnaval tako, da bo raziskavo fajde v Cesarstvu prvič razširil v 18. stoletje.

Tradicionalni pogled na fajdo kot v osnovi srednjeveški običaj plemstva večidel deli tudi slovensko (in avstrijsko) zgodovinopisje, v katerem so raziskave te prakse med nižjimi sloji v zgodnjem novem veku komajda prisotne in je le nekaj študij zajelo habsburške dedne dežele v Notranji Avstriji, ki so obsegale večji del današnje Slovenije in velik del Republike Avstrije. S fokusom na reševanje sporov nižjih slojev med fajdo in kazenskim pravom v zgodnjenovoveški Notranji Avstriji, projekt ne bo zgolj zapolnil vrzeli v zgodovinopisju, temveč bo, ker je osredotočen na doslej zapostavljeno obdobje 1650–1780, pomembno prispeval k evropski zgodovini nasilja, države in uporabe prava s strani običajnih ljudi.

Vojvodine Štajerska, Koroška in Kranjska, ki so skupaj z grofijo Goriško in Gradiško ter nekaj manjšimi ozemlji tvorile Notranjo Avstrijo (uradno do leta 1749), predstavljajo odličen raziskovalni laboratorij, saj ta pretežno podeželska območja nudijo pomemben kontrast italijanskim raziskavam, v katerih prevladujejo študije fajde oziroma vendette v urbanem okolju. Ker je bila ogromna večina zgodnjenovoveških Evropejcev kmetov, je osredotočenost projekta na podeželske skupnosti pomembna tudi onkraj meja lokalne zgodovine. Regija na sticišču Vzhodnih Alp in Severnega Jadrana je bila srečevališče slovanskega, germanskega in romanskega sveta, kjer sta na lokalne običajno- in postavljenopravne sisteme vplivali nemška ter italijanska pravna teorija in praksa. Tri vojvodine, ki so tvorile pretežni del Notranje Avstrije, so bile jezikovno in, do neke mere, kulturno ločene na prevladujoce slovensko govorečo Kranjsko, Spodnjo Štajersko in Južno Koroško (redka večja mesta so bila dvojezična) in na predvsem nemško govorečo Srednjo in Zgornjo Štajersko ter večji del Koroške. Zaradi teh razlik tvori regija dobro poskusno območje za proučevanje sprememb »nemške« Fehde po srednjem veku. Na splošno velja Notranja Avstrija za »pomirjeno« do zgodnjega 18. stoletja, po koncu velikih kmečkih uporov (zadnja v letih 1635 in 1713), osmanskih in kruških vpadov ter zaradi uveljavljanja (deželnoknežjega) državnega sodnega in upravnega aparata, z vrhuncem v reformah razsvetljenega absolutizma po letu 1740, vključno z odpravo avtonomije patrimonialnih sodišč po letu 1780. Vendar je v (zlasti starejši) literaturi precej primerov in namigov o dolgem preživetju fajde iz 18. (npr. Dolenc, 1935, 409–410, 417; Ožinger, 1993, 75; Kos, 2015, 160–161) in, do neke mere, celo 19. stoletja (Polec, 1945, 47, 50), ki jih je treba primerno kontekstualizirati in razširiti arhivske raziskave.

Projekt gradi na raziskovalčevih raziskavah v okviru doktorskega študija o fajdi kot kompleksni družbeni praksi reševanja sporov med vsemi sloji v slovenskih zgodovinskih deželah v letih 1500–1650, ki so bile osredotočene na Kranjsko in Spodnjo Štajersko. Pri tem projekt te raziskave razširja: i) kronološko, v obdobje visokega in poznega baroka (ok. 1650–1780), kot čas razmaha moderne države in njenega vmešavanja v lokalne skupnosti kot posledice sodnih ter upravnih reform in centralizacije, ki je tradicionalno razumljen kot obdobje nastopa novega veka; ii) geografsko/kulturno, na Koroško, Srednjo in Zgornjo Štajersko, tj. z vključitvijo vseh treh notranjeavstrijskih vojvodin in njihovega nemško govorečega prebivalstva, s čimer bo prispeval ključno primerjavo z italijanskimi raziskavami, osredotočenimi na mesta, in iii) metodološko, z obravnavo spolno opredeljenih vidikom in emocionalnih režimov reševanja sporov med nižjimi sloji v zgodnjem novem veku. Raziskava bo naslovila pomemben del slovensko-avstrijske skupne zgodovine (shared history) in prispevala nova spoznanja za razumevanje zgodnjenovoveške družbe.

Ob raziskovanem obdobju je izvirnost projekta v njegovem metodološkem pristopu. Ob uporabi sodobne antropologije prava za analizo družbenih praks reševanja sporov in interpretacije pravd z vidika pravdarjev, se bo raziskovalec arhivskih virov lotil s sledenjem jeziku in vzorcu fajde za lociranje primerov te prakse v obsežnem sodnem gradivu. Nemška beseda za fajdo, Fehde, in slovenska (sodoben izraz, prevzet od italijanskih ali francoskih zgodovinarjev v 20. stoletju) si delita skupen germanski izvor v pomenu: sovražnost (Netterstrøm, 2007, 18). V srednjeveški in zgodnjenovoveški Evropi je bila »sovražnost« (inimicitia, Feindschaft, enemitie) najbolj razširjena sopomenka za fajdo, ki ni označevala le čustva sovraštva, temveč formalni odnos vzajemnega nasprotja ali sovražnosti med posamezniki, posameznicami ali sorodstvenimi skupinami. Zaradi obilja sinonimov za fajdo so lahko po cesarski prepovedi Fehde vsi sloji besedo brez težav zamenjali z vrsto sopomenk, ki so izražale enak družbeni odnos, brez strahu pred sankcijami. Nedavna, na antropoloških raziskavah utemeljena medkulturno primerjalna študija (Darovec et al., 2017), h kateri je prispeval tudi raziskovalec, predlaga, da je fajda kot formalizirana sovražnost sledila vzorcu: utemeljena zamera (prizadeta čast, zahteva po zadoščenju) – nasilje – mediacija – premirje – mir, ne glede na etimološke razlike v označevanju pojava in njegovih stopenj v različnih jezikih (npr. vendetta in vengeance iz latinske vindicta ali iz starogermanskih fǣhþ oziroma gifehida: Fehde, feud in fajda).

Raziskovalec se bo obenem posvetil vlogi spola in čustev v fajdah, ki tvorita zapostavljeni področji raziskav. Reševanje sporov je bilo zelo spolno opredeljeno, saj so moški in ženske v njem imeli različne kulturno pogojene vloge, zato so lahko kot tožnice, obtoženci ali priče imeli nasprotujoče si izkušnje s pravnimi in družbenimi procesi. Spolne vloge so prav tako temeljile na različnih konceptih osebne in družinske casti: npr. gospodarski uspeh, potenca in bojna spretnost za moške (npr. Krug-Richter, 1999; Tlusty, 2011), za ženske pa spolna integriteta, plodnost in vodenje urejenega gospodinjstva (npr. Roper, 1989; Cohen, 1992; Gowing, 1996). Nedavne raziskave predlagajo, da so ženske, ob poroki kot idealnem jamstvu za mir, imele dve tradicionalni vlogi v reševanju sporov: lajšanje pomiritve s prošnjami za mir ali zaostrovanje sovražnosti z napajanjem zgodb o krivicah kot glavne ohranjevalke družinskega spomina (npr. Young, 2000; Byock, 2007; Dean, 2007). Zgodnji novi vek je bil tudi čas, ko so govorice, obrekovanje in žalitve, kot tipična ženska orodja vodenja sovražnosti, lahko vključevale obtožbe s čarovništvom, kar je lahko imelo unicujoce posledice, zlasti v Svetem rimskem cesarstvu. Predlagano je bilo (Bossy, 2000), da so razlicni načini vodenja sovražnosti, ki so bili na voljo moškim in ženskam, do neke mere morda privedli do prevladujočega enačenja žensk s čarovništvom. Čeprav povezava med sovražnostmi in čarovniškimi procesi ni nova, ostaja premalo raziskana in se je slovensko zgodovinopisje praktično še sploh ni dotaknilo, podobno kot spolno opredeljenih vidikov reševanja sporov nasploh.

Podobno je mogoče reči za emocionalni režim fajde, čeprav so se raziskave v okviru zgodovine emocij tudi drugod začele šele pred kratkim in ostajajo osredotočene na srednji vek. Da bo raziskovalec lahko proučil, kako so spremembe v reševanju sporov v zgodnjenovoveški Notranji Avstriji vplivale na to, kako so nižji sloji razumeli in si razlagali svoje sovražnosti, se bo arhivskega gradiva lotil z uporabo emocionalnih scenarijev: kulturno pomenljivih in ponavljajočih se čustvenih nizov. Emocionalni scenariji so metoda prevzeta iz psihologije (Kaster, 2006), ki bo raziskovalcu pomagala pri analizi kulturno kodiranih nizov interakcij, vključno z jezikom čustev: fraze, tišine, idiomi, metafore, geste itd. Kadar niz poteka, so lahko določena čustva prisotna, prepoznana in dekodirana s strani članov neke emocionalne skupnosti (družbena, spolna. jezikovna idr. skupina) (Rosenwein, 2006; 2015; Nagy, 2019), ne da bi bila izrecno omenjena. Ker so takšne tišine običajne v sodnih virih, npr. pri opisih sovražnosti ali pomiritev (Althoff, 1996), je metoda še posebej uporabna za raziskavo emocij v reševanju sporov.

Glavni cilj projekta je analiza kontinuitet in sprememb v reševanju sporov nižjih slojev med fajdo in kazenskim pravom v Notranji Avstriji v obdobju visokega in poznega baroka. Raziskovalec bo šel onkraj zakonodajnih in kulturnih posebnosti nacionalnih zgodovin ter proučil dejanske družbene pojave, s čimer bo regionalno (Notranja Avstrija) raziskavo postavil v širši (Sveto rimsko cesarstvo) kontekst. Projekt je osredotočen na tri medsebojno povezane specificne cilje.

Prvi specifični cilj bo proučil vlogo običaja in zakona v sovražnostih nižjih slojev v zgodnjenovoveški Notranji Avstriji, določil njuno prepletanje in primerjal njun uspeh, za razumevanje kontinuitet in sprememb v reševanju sporov v obdobju naraščajočega vmešavanja države v lokalne skupnosti. Kakšna je bila vloga urbanih in vaških elit v tem procesu? Kako so bile intervencije države sprejete pri širšem prebivalstvu? Kakšne so bile razlike v sovražnostih kmetov in mestnega prebivalstva, npr. zaradi variacij v družbenem nadzoru in discipliniranju? Kako so družbene spremembe in sodne reforme vplivale na vlogo sorodstva, sosedstva in skupnosti v reševanju sporov? Kaj so bili razlogi za dolg obstoj fajde? Čeprav so nedavne raziskave fajde v zgodnjem novem veku ta vprašanja do neke mere obravnavale, zlasti za Italijo, ostajajo večidel neodgovorjena za večji del Svetega rimskega cesarstva, vključno z Notranjo Avstrijo, še zlasti za praktično neraziskano obdobje visokega in poznega baroka, ki naj bi bilo čas »po fajdi«.

Drugi specifični cilj bo analiziral spolno opredeljene vidike reševanja sporov, zlasti vlogo žensk v fajdah, za proučitev kontinuitet in sprememb spolno pogojenih vlog, njihovo prakticiranje in manipulacije v zgodnjenovoveški Notranji Avstriji. Čeprav je bilo o vlogi žensk v reševanju sporov v zgodnjenovoveškem Cesarstvu že precej raziskav, so večidel ostale v okviru zgodovine kriminala in skoraj povsem ločene od raziskav fajde, kar bo obravnaval ta projekt. Do katere mere so se vloge moških in žensk v sovražnostih in pomiritvah prilagajale vmešavanju države, npr. čigave vloge so se lažje prilagajale? Kdaj so ženske prekoračile tradicionalne vloge? Kakšno vlogo so poroke med sovražnimi stranmi ohranile v reševanju sporov v zgodnjem novem veku? Projekt bo hkrati proučil pomen, ki so ga obtožbe s carovništvom imele v sovražnostih nižjih slojev v Notranji Avstriji, tako pred, med, kot po vrhuncu »(proti)čarovniške panike« v regiji (ok. 1660–1710), s čimer bo prispeval k sodobnim raziskavam.

Tretji specifični cilj bo proučil emocionalni režim fajde za razumevanje, kako so zgodnjenovoveške sodne reforme, družbeno discipliniranje in pretresi vplivali na to, kako so običajni ljudje v Notranji Avstriji razumeli, izražali in razlagali svoje sovražnosti. Kdaj in kako so bila čustva sovražnosti in sprave izražena v virih? Do katere mere so bili novi režimi čutenja recipirani med urbanimi in vaškimi elitami ter običajnimi ljudmi? Do kakšne mere so ljudje svoje čustvene naracije prilagajali spremembam v kazenskem pravu? Ker so raziskave čustev v fajdah še precej nedavne, bo raziskava emocij v reševanju sporov nižjih slojev v zgodnjenovoveški Notranji Avstriji, na stičišcu italijanske in nemške pravne in učene kulture, gotovo prispevala nova spoznanja.

Sedanje stanje raziskav kaže, da so fajde nižjih slojev v zgodnjenovoveškem Svetem rimskem cesarstvu zapostavljeno področje raziskav, ki se ga je doslej lotila le peščica raziskovalcev. Raziskave so bile še posebej borne za 17. stoletje in so prakticno neobstoječe za 18. stoletje. Projekt bo vrzeli zapolnil z osredotočenjem na zgodnjenovoveško Notranjo Avstrijo kot delom Cesarstva ter prispeval k razvoju novih razsikovalnih smeri, s poglobitvijo raziskave in prispevanjem izvirnih interpretacij, temelječih na novih pristopih. Raziskava bo uporabila dva prepletena pristopa: arhivska raziskava serijskih sodnih virov ter analiza sočasne zakonodaje in traktatov zgodnjenovoveških mislecev o reševanju sporov. S kronološko, geografsko, kulturno in metodološko razširitvijo raziskave, bo projekt nadgradil obstoječe študije in prispeval nove hipoteze, teoretična in konceptualna orodja za zgodovinopisje ter druge humanisticne in družboslovne vede.

Projekt je izviren za Slovenijo (in Avstrijo) tako v svojem teoretičnem kot metodološkem vidiku in precej presega meje lokalne zgodovine. Gre za prvo sistematično raziskavo fajd nižjih slojev v času, ko je Sveto rimsko cesarstvo praviloma dojeto kot že »osvobojeno« te prakse ter proučitev njegovih doslej zapostavljenih spolno opredeljenih vidikov in emocionalnih režimov, s čimer prispeva k zgodnjenovoveški družbeni in zgodovini žensk ter emocij in sledi raziskovalnim trendom. Projekt bo hkrati preveril tradicionalne domneve o pomembnih temah kot so zakon, modernost in nasilje. Čeprav so bile raziskave fajde med nižjimi sloji v zgodnjem novem veku v slovenskem (in avstrijskem) zgodovinopisju zelo skromne, je raziskovalni problem mogoče primerno razrešiti s sledenjem programu projekta in s tem prispevati k doslej zapostavljenemu področju raziskav.

FAZE PROJEKTA

1. do 20. mesec: analiza literature;

2. do 16. mesec: raziskava arhivskih virov;

3. do 20. mesec: analiza in interpretacija virov;

4. do 24. mesec: diseminacija rezultatov raziskave.

REZULTATI

OMAN, Žiga. Sosedje in sovražniki: reševanje sporov pred ljubljanskim mestnim svetom v zgodnjem novem veku (1521–1671). Acta Histriae. 2022, 30, 4, 973–1014.

RAZISKOVALNI BLOG

https://www.facebook.com/Reševanje-sporov-med-nižjimi-sloji-v-baročni-Notranji-Avstriji-ARRS-106439365330237

Mreža in virtualizacija butičnih muzejev podeželja – projekt #BUTMUZ

Projekt Mreža in virtualizacija butičnih muzejev podeželja, z akronimom #BUTMUZ, je sofinanciran v okviru programa Strategije lokalnega razvoja »LAS Istre« s sredstvi Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR). Aktivna izvedba projekta se je začela 01.01.2021. Namen operacije je povezati butične muzeje v slovenskem primorju in podeželju, ki se ukvarjajo z naravno in kulturno dediščino primorja in primorskega podeželja in digitalizirati in ohraniti artefakte, ki so pomembni za obstoj naravne in kulturne dediščine podeželja. Hkrati je razvil interpretativne vsebine, ki bodo povečale privlačnost območja in povezanost produktov pomembnih za turistično ponudbo tudi na podeželju ter vzpostavil mrežo virtualnih butičnih muzejev primorskega podeželja, ki bodo služila tako informiranju in promociji podeželja, kot tudi izobraževalni pripomoček za razvoj lokalne identitete in povezanosti med urbanim okoljem in podeželjem slovenskega primorja.

Prednostna os programa: Ohranjanje in trajnostna raba naravnih in kulturnih virov
Programski specifični cilj: Aktivno ohranjanje dediščine preko trajnostnega turizma
Začetek in trajanje projekta: januar 2021 – december 2021
Partnerji v projektu: Občina Izola, Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije kulture, družbe in okolja, Turistično združenje Izola, Pomorski muzej “Sergej Mašera” Piran, Občina Ankaran
Sofinanciran delež:  160.000,00 EUR
Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
www.eu-skladi.si

Projekt naslavlja razvoj in virtualizacijo butičnih muzejev slovenskega primorja in podeželja, ki ohranjajo kulturno in naravno dediščino primorja tako, da bo poskrbel za njihov razvoj in boljšo povezanost. Butični muzeji predstavljajo ključno povezavo med ohranjanjem kulturne in naravne dediščine in razvojem trajnostnega turizma, saj večina hrani zbirke in eksponate, ki za sedaj še niso poznani na trgu ampak njihov obstoj priča o sobivanju narave in človeka v obmorskem okolju. Z povezavo in digitalizacijo muzejev je nastal virtualni muzej, ki bo lažje širil znanje o tem okolju in pomagal povezati primorje in podeželje. Namen je, da z vzpostavitvijo virtualnih muzejev obogatimo učni načrt v šolah, saj bo približal znanje o dediščini na mlajše z interpretativno vsebino. Hkrati je projekt sestavil turistični itinerarij butičnih muzejev, ki so med seboj povezani in tvorijo večji doprinos turistični destinaciji, ne samo v urbanih območjih, temveč jih bo popeljal tudi v zaledje. S tem bo pokazal pomembnost povezanosti muzejev z interpretacijskimi vsebinami, ki bi lahko v večjem konceptu pripomogel k trajnostnemu upravljanju itinerarijev pomorske in ribiške kulture in bi služil kot izobraževalni center.

Projekt omogoča izdelavo novih produktov, ki se bodo skupaj povezali v mreže, katere bodo dodale večjo vrednost in konkurenčnost razvoja naravne in kulturne dediščine podeželja, saj bo to orodje, ki bo povezovalo urbano okolje s podeželjem. To bo orodje, ki bo potegnilo več ljudi na podeželje in bo hkrati predstavilo tipičnost, zgodovino in produkte podeželja na sodoben in privlačen način in bo obiskovalce spodbudilo k kupovanjem tipičnih izdelkov, ki jih nudi podeželje. Kljub temu pa bo ohranjal kvaliteto narave podeželja ter omogočal boljši razvoj turizma na podeželju z vključevanjem naravne in kulturne dediščine, saj bo promocija podeželja potekala virtualno, kar bo zmanjšalo porabo plastike in papirja za promocijo lokalnih ponudb in storitev muzejev ter zmanjšanje tiskanih produktov, ki bi povezovali butične muzeje in z spletno pomočjo omogočal lažjo pridobitev informacij o lokaciji in vsebini muzejev. Taka vrsta promocije ne samo omogoči hitrejši in bolj naraven razvoj podeželja, temveč se tudi prilagaja blažitvi podnebnih sprememb.

Večja obiskanost podeželja bo ponudila tudi možnost obiskovalcev, da se ustavijo pri lokalnih ponudnikih hrane in kmetijskih izdelkov. S tem se bodo krepile možnosti z nova delovna mesta, saj bodo obiski podeželja bolj frekventni v vseh letnih časih, kar bo vzpodbudilo težnjo po ohranjanju infrastrukture in novi infrastrukturi ki bo zagotovila trajnostni razvoj podeželja. Izboljšala se bo tudi informacijska infrastruktura, saj bo projekt spodbudil vzpostavitev IT orodij, ki omogočajo nadaljnjo nadgradnjo in vključevanje tudi drugih novih butičnih muzejev in s tem oblikovanje večje mreže in njen trajnostni učinek, ki bo živel in se ohranjal tudi po projektu. To bo zagotovilo dovolj obiskovalcev, ki bodo omogočali ohranjanje običajev in tipičnosti podeželja. Celotna kvaliteta življenja lokalnih prebivalcev se bo izboljšala, saj projekt spodbuja butični turizem (in ne masovni), ki ne bo negativno vplival na podeželje, hkrati pa bo vzpostavljal novo doživetje tako z novimi produkti, ki jih bodo lahko ponudili lokalni ponudniki kot tudi z vzpostavitvijo muzejev in virtualizacijo zbirk v Marezigah, ohranjanja naravne dediščine na Debelem rtiču, v Ankaranu in z virtualizacijo vsebin v Izoli.

DRON POSNETKI SLOVENSKE ISTRE #BUTMUZ:

Lokacija 1: Portorož
Lokacija 2: Piran
Lokacija 3: Izola
Lokacija 4: Koper
Lokacija 5: Ankaran
Lokacija 6: Socerb
Lokacija 7: Črni Kal
Lokacija 8: Marija Snežna
Lokacija 9: Podpeč
Lokacija 10: Hrastovlje in Zanigrad
Lokacija 11: Starca in Jama
Lokacija 12: Marezige
Lokacija 13: Dolina reke Dragonje
Lokacija 14: Vas Koštabona
Lokacija 15: Vas Padna
Lokacija 16: Korte in soline

Kontemporalnost razumevanjskega konteksta ter izražanje osebne in družbene svobode

Vodja raziskovalnega projekta:
prof. dr. Dean Komel

Sodelujoče ustanove:

• Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko
• Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino
• Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja

Trajanje projekta: 1. 5. 2017 – 30. 4. 2020
Financer: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (št.: J7-8283)

Znanstvena izhodišča

Današnji položaj humanističnih ved lahko v precejšnji meri ocenimo kot paradoksen: po eni strani so potisnjene na obrobje, po drugi strani pa se od njih terja, da podajo celovito vizijo sveta, ki jo bolj kot ne pogrešano. Za humanistično raziskovanje je tako eno kot drugo stališče lahko zavirajoče, zato ju v predlogu projekta presegamo v okviru vprašanja: kaj tvori sodobnost današnje humanistike, katero vednost in vrednosti naj zastopa, da bo sposobna odgovarjati na izzive trenutnega časa in prostora?

Zgodovinski vidik, zaradi katerega se humanistiki pogosto očita »znanstveno regresijo« in »družbeni konzervatizem« je v predlogu pričujočega projekta vzet kot pozitivno izhodišče za tematizacijo sodobnosti, predvsem kar zadeva problem izražanje družbene in individualne svobode.

Ta usmeritev predpostavlja uveljavljanje novih interdisciplinarnih in vsebinski pristopov na polju humanističnega raziskovanja, ki upoštevajo tudi vidik pojmovnozgodovinskega učinkovanja. Ključne pojmovne opredelitve znotraj humanističnega raziskovanja ne le izhajajo iz določenega razumevanjskega konteksta in zgodovinsko-družbenih situacij marveč jih, ko se raziskovalno soočajo z njimi, tudi znova ustvarjajo. Ta vidik progresivne »zgodovinske zavesti«, ki pomeni vselej tudi osveščenost v pogledu sedanjosti in prinaša sporočilo za prihodnost, obravnavamo kot koncept komteporalnosti razumevanjega konteksta.

Metodično je bil koncept kontemporalnosti doslej razvit predvsem znotraj hermenevtične usmerjene filozofske tradicije ki je poskušala podati metodološke opredelitve za raziskovanje na področju humanističnih ved, in s tem posegla ne le zadevna raziskovalna stičišča filozofije, zgodovinopisja in literarnih ter jezikovnih znanosti , pač pa tudi splošne epistemologije prava, sociologije, pedagogike, politologije, ekonomij, skratka vsega tistega , kar v poudarjenem smislu tvori »znanosti o človek«. Povod za tako široko aplikacijo je podan neposredno v samem temporalnem učinkovanju razumevanjskega konteksta, ki teži k smiselnemu izrazu.

Z namenom, da se vnaprej izognemo slehernemu raziskovalnemu in disciplinarnemu sinkretizmu, je za celotni potek projekta predvidena skupna raziskovalna metodologija, ki jo karakterizira predvsem izdelava polja kontemporalnosti razumevanjskega konteksta in njegovega učinka na oblikovanje individualne in družbene svobode. Različne tematike so, kot je razvidno tudi iz predstavitve raziskovalnih sklopov, po pripravljalni in izvedbeni plati medsebojno povezane, kar tudi pogojuje celovito razvitje interdisciplinarnega raziskovanja na področju humanistike in njegovo družbeno aplikacijo.

Predstavitev problema

V dozdajšnjih analizah razumevanjenskega konteksta oziroma strukture smisla tako v hermenevtičnih kot tudi strukturalističnih in družbenokritičnih obravnavah ni bilo v zadostni meri upoštevana in obravnavana njegova neposredna povezava z izražanjem individualne in družbene svobode. Posebna naloga znotraj predlaganega projekta je, da pokaže na zgodovinsko učinkovanje, ki odpira prostor in čas naše sodobnosti s tem pa tudi možnosti svobodnega delovanja. Kolikor si na podlagi zgodovinskega izkustva ne le postavljamo vprašanja o tem, kdo smo, marveč smo še izraziteje postavljeni pred njih, kar izpričuje posebno avtoriteto zgodovinskosti, ko gre za oblikovanje humanistične vednosti. Toda po drugi strani ni mogoče prezreti svobode avtorja, tako v preteklosti kot v sedanjosti in prihodnosti. Ta se na polju lastnega izražanja srečuje z prezrtostjo in celo preziranjem, ki pogojuje njegovo kontinuiteto oziroma diskontinuiteto sprejemanja v času.

Tako se oblikuje posebna naloga humanističnega raziskovanja, ki preučuje zgodovinski in sodobni vidik dojemanja in izražanja svobode, predvsem na tistih točka, kjer je prihajali ali še prihaja do njenega omejevanje, ki je neposredno recepcijo ne samo izraza pač pa tudi svobode same. Cenzura v funkciji družbene kontrole javnega izražanja predstavlja le en vidik zastiranja in tudi zatiranja izraženega razumevanjskega konteksta v pogledu njegovega sočasnega učinkovanja. Opraviti imamo tu z bolj notranjim načinom samomejevanja smiselnega izražanja na način prihajanja do nesmisla, ki zadeva in posega na raven samega ustvarjalnega izraza ali celo pričevanja. Drugi zunanji način omejevanja in svobodnega izražanja in prirejanja razumevanjskega konteksta, pogosto tudi z namero njegovega usmerjanja in podrejanja višjim »državnim« gospodarskih interesom, je delovanje tajnih služb.

Slednji vidik nas neobhodno postavlja pred vprašanje transparentnosti javnega komuniciranja kot bistvenim vzvodom razvoja demokratične družbe, ki pa v dobi interneta in razmah informacijskih tehnologiji prevečkrat postavljena na preizkušnjo in opozarja na potrebo humanistične in družboslovne obravnave, ki bi prispevala tudi primerno zavest in osveščenost glede sodobnih razumevanjskih kontekstov individualne in družbene svobode, ki jo sicer povezujemo s krizo smisla.

Ključni cilji raziskav:

• analizirati filozofsko, zgodovinsko, literarnozgodovinsko in družbeno-kritično razumevanje svobode v preteklosti in sedanjosti z namenom sintetične projekcije, ki domnevno regresivnost humanistične vednosti premošča v smeri progresivnosti razvijanja metod, vsebin in aplikacije;
• na osnovi progresivnega interdisciplinarnega povezovanja humanističnih in družboslovnih pristopov k obravnavi razumevanja (in) svobode, naj bi se odprl pogled na prihodnost , ki zaveda vrednosti skupnega evropskega bivanja in sožitja , ki ima lahko veljavo tudi v perspektivi globalne humanosti;
• ta usmeritev raziskave zahteva, da zavzamemo drugačno stališče do zgodovinske in jezikovno-kulturne opredeljenosti humanističnega vedenja in prenosa humanističnih in družboslovnih znanj v izobraževanje, kulturo in družbo nasploh. Namesto da poudarjamo »znanstveni pomanjkljivost« in »uporabni primanjkljaj« humanističnega raziskovanja, ki ga mora dopolnjevati s prenašanjem ustreznejših metodologij z drugih znanosti, smatramo, da je ravno tu priložnost ustvarjanja novih pristopov in polj humanistike;
• v tem pogledu velja osrednja pozornost predloženega projekta vprašanju sporočilnosti izročila znotraj oblikovanja razumevanjskih kontekstov kot izražanju človeške in medčloveške svobode. Na vprašanje kaj zgodovinsko in aktualno pomeni svoboda, je možno odgovoriti zgolj z izražanjem svobode;
• korespondiranje med konteksti razumevanja in izražanjem svobode bo obravnavano v okviru koncepta kontemporalnosti, ki vključuje izkustvo pričujočnosti (sedanjosti) naše neposredne življenjske situacije, ki ni omejeno le na naše aktualno stanje in življenjska stališča v njem, marveč sozajema tudi pretekli in prihodnji horizont, se pravi naše celotno razumevanje bivanja v svetu, ki smo mu priče.

Sestava projektne skupine:

• Raziskovalci
• Sodelujoče ustanove

Družine in spomini italijanskih vojnih ujetnikov

Vodja raziskovalnega projekta:
doc. dr. Urška Lampe

Sodelujoče ustanove:

• Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja
• Trajanje projekta: 1. 3. 2019 – 28. 2. 2021
• Financer: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (št.: Z6-9361)

KRATKA PREDSTAVITEV RAZISKOVALNEGA PROJEKTA

Projekt naslavlja vprašanje usode italijanskih vojnih ujetnikov v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni, s poudarkom na tistih, ki so bili internirani v Sloveniji. Njihovo usodo bomo umestili v širši historični kontekst in skušali razumeti tudi osebno izkušnjo in ekonomski položaj njihovih družin, predvsem žensk (mater, žena in sester) ter otrok, katerih življenjske okoliščine so bile pogojene z neznano usodo in pozno repatriacijo svojcev. Cilj projekta je razumeti usodo tistih, ki niso bili neposredno vpleteni v vojne operacije, vendar so trpeli za posledicami. Stanje raziskav namreč kaže, da je bilo problemu italijanskih vojnih ujetnikov v Jugoslaviji sicer posvečenega nekaj prostora, vendar bolj poglobljene študije, ki bi izpostavila različne vidike tega vprašanja, predvsem pa tudi usodo ujetnikov v Sloveniji in njihovih svojcev, še nimamo. Poleg tega tudi na splošno ni veliko študij, ki se ukvarjajo z izkušnjo družin vojnih ujetnikov po koncu druge svetovne vojne ali na sploh.

Projekt bo zapolnil obstoječo vrzel, in sicer z izvirno analizo in interpretacijo več tipologij virov. Kot je razvidno iz trenutnega stanja raziskav je namreč pri obravnavi tega vprašanja očitno predvsem pomanjkanje kombiniranja dveh temeljnih tipologij virov za dobro in kvalitetno raziskavo: arhivskih dokumentov (diplomatski in vojaški dokumenti, egodokumentov (dnevniki, osebna pisma, spomini)) ter ustnih pričevanj. Za potrebe projekta bo raziskovalka opravila raziskavo arhivskih virov v več arhivih (v Rimu, Beogradu, Ženevi, Pieve Santo Stefano in Ljubljani) ter zbrala ustna pričevanja svojcev in potomcev nekdanjih italijanskih vojnih ujetnikov v Jugoslaviji in Sloveniji.

Projekt je razdeljen na dva specifična cilja. Prvi specifični cilj je razumeti, kateri so bili razlogi (politični in/ali ideološki) za podaljšanje ujetništva italijanskih vojnih ujetnikov v Jugoslaviji. Drugi specifični cilj pa je razumeti socialni in ekonomski položaj družin tako tekom ujetništva kot po zaključku repatriacije, saj je usoda nekaterih vojnih ujetnikov ostala neznana, ker jugoslovanske oblasti svojcem niso izdale potrdil o smrti. Namen je razumeti, kako je neznana usoda vojnih ujetnikov vplivala na življenje njihovih svojcev.

Projekt je izviren tako za slovenski prostor, kot tudi za Balkan in Evropo na sploh, tako s teoretičnega kot metodološkega vidika. Vprašanje vojnih ujetnikov v Jugoslaviji (in Sloveniji) v slovenskem (in državah bivše Jugoslavije) zgodovinopisju (ter zgodovinopisju na sploh) ni pogosto. Za to obstaja več razlogov, med katerimi sta razpršenost in nedostopnost virov prav gotovo med glavnimi. Kljub temu lahko, s temeljitim metodološkim pristopom problem natančno preučimo in prispevamo pomembno znanje k vprašanju tistih vojnih ujetnikov, ki so bili do sedaj le bežno obravnavani s strani zgodovinarjev. Poleg tega projektni pristop posega na različna področja, med katerimi so najbolj relevantna ženske in socialne študije – študije družine. Projekt tako sledi trenutnim trendom v raziskavah, ki se upravičeno usmerja k izkušnjam žensk in družin (otrok), ki niso bili neposredno vpleteni v vojne operacije, a so trpeli za njenimi posledicami, ter prenosu vojnih travm iz generacije v generacijo.

Projekt bo s tem pomembno prispeval k razvoju stroke, hkrati pa bo študija koristna tudi za druge stroke s področja humanistike in družboslovja, ki se poslužujejo podobnih metodoloških in teoretskih pristopov. Projekt bo hkrati pomembno prispeval k razumevanje kompleksne situacije, v kateri se je Evropa znašla ob koncu druge svetovne vojne in prinesel nova spoznanja glede povojne tranzicije k miru na sploh. S tem se med drugim namerava zvišati tolerantnost do situacije, kateri je Evropa izpostavljena danes z raziskavo o tem, kako je pred 70 leti to bila splošna situacija v Evropi in samo toleranca ter medsebojno razumevanje, kljub kulturnim/ideoloških razlikam, so Evropi omogočile, da je postala unija držav, ki živijo v miru in razumevanju.

Statistika: POVEZAVA

Družbene funkcije pravljic

Vodja raziskovalnega projekta:
prof. dr. Polona Tratnik

Sodelujoče ustanove:

• Alma Mater Europea – Institutum Studiorum Humanitatis, Fakulteta za podiplomski humanistični študij
• Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja
• Trajanje projekta: 1. 7. 2019 – 30. 6. 2022

Financer: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije

KRATKA PREDSTAVITEV RAZISKOVALNEGA PROJEKTA

ZNANSTVENA IZHODIŠČA

Raziskava je osredotočena na družbene funkcije ljudskih pravljic. Ukvarja se s politično vlogo ljudskih pripovedi in njihovo vlogo pri vzpostavljanju družbenega reda. Poseben poudarek te raziskave je na območju Slovenije, ki ima zgodovino pripadanja različnim političnim zvezam in ambicij za izgradnjo naroda. Raziskava si prizadeva ugotoviti, kako se politični, gospodarski in verski odnosi med ljudmi v tej regiji pojavljajo v ljudskih pripovedih in kako se odražajo določene zgodovinske okoliščine tega obdobja. Preučevala se bodo prizadevanja prevladujočega ljudstva, da bi doseglo določeno raven politične in ekonomske avtonomije, vzpostavilo nevsiljeni družbeni red z namenom zunanjega prepoznanja in se ustanovilo kot narod. Cilj je preučiti funkcijo ljudskih pravljic v procesih izgradnje naroda in za vzpostavitev družbenega in političnega reda. Po eni strani bo preučena politična funkcija junaških pravljic, z ozirom na njihovo funkcijo v procesu izgradnje narodne identitete, kot mehanizem za vzpostavljanje meje in njihov pomen za izgradnjo obrambne drže. Po drugi strani se bo raziskava osredotočila na »klasične« vseevropske pravljice, ki so že stoletja krožile po Evropi in ki so bile proizvedene v unikatnih enačicah znotraj konteksta socializma, ko so, kot »neherojske« pravljice, predstavljale navadne ljudi v njihovem prizadevanju za pravično družbo. Namen je preučiti pravljice kot kulturne formacije z določenimi oblikami vključitev in izključitev. Raziskava bo izvirno prispevala k prepoznanju pravljic kot matric, katerih vsaka posamična izdaja se prilagaja danim ideološkim in družbenopolitičnim okoliščinam. Raziskava bo osvetlila, kako režimi proizvodnje pogojujejo vpisana ideološka nagnjenja in izbrise, kot so ti odvisni tudi od predvidene publike. V tem oziru bodo ljudske pravljice raziskovane kot popularni žanr, ki deluje podobno kot kulturna industrija.

Raziskava je temelji na kulturologiji in je močno interdisciplinarno zasidrana. Sodi v okvir raziskovalnega programa ARRS Raziskave kulturnih formacij, katerega glavni raziskovalec je vodja projekta, Polona Tratnik (pod njenim vodstvom je bil program ravno podaljšan do leta 2024, na podlagi uspešne vloge pri ARRS). Projekt se spoprime s predmetom ljudskih pravljic, ki jih tradicionalno proučujejo folkloristi in literarna teorija, inovativno, z orodji kritične teorije družbe, filozofije kulture, semiologije, strukturalizma in komunikologije, z občutnim upoštevanjem družbenega konteksta produkcije in recepcije, kulturne in politične zgodovine. Izkušeni raziskovalci v teh disciplinah s številnimi uspešno zaključenimi nacionalnimi in mednarodnimi projekti, kot sta Marie Skłodowska-Curie in Fulbrightove štipendiji, mednarodno priznani, z močnimi znanstvenimi objavami (Tratnik – 8 monografij, Crowther – 17 monografij, Darovec – 15 monografij), zagotavljajo izvedljivost. Gre za prvo poglobljeno raziskavo o političnih funkcijah ljudskih pravljic, zlasti o njihovi funkciji za procese izgradnje narodov, in prvo raziskavo o socialnih funkcijah variant klasičnih pravljic v žanru socialističnega realizma. Posledično bo projekt, z osvetljevanjem teh vidikov, pokazal, da so ljudske pripovedi pomembno sredstvo za preučevanje političnega konteksta, v katerem se pojavljajo.

Raziskava bo zagotovila rezultate za uveljavljeno akademsko javnost in študente, pa tudi za širšo javnost, ki ohranja zanimanje za različne vrste zgodb: dve monografiji z uveljavljenimi založbami, eno avtorsko in eno z zbranimi študijami, dve mednarodni konferenci, pet recenziranih člankov v revijah z močnim faktorjem vpliva in študij predmet. Raziskava ima pomemben politični pomen, saj je skladna s politikami in strategijami EU, ki skrbijo za ohranjaje kulturne dediščine ter evropsko identiteto in raznolikost.

Kultura spominjanja gradnikov slovenskega naroda in države

Vodja raziskovalnega projekta:
prof. dr. Darko Darovec

Sodelujoče ustanove:

• Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino
• Nova univerza: Fakulteta za slovenske in mednarodne študije, Evropska pravna fakulteta
• Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko
• Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja

Trajanje projekta: 1. 7. 2018 – 30. 6. 2021
Financer: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (št.: J6-9354)

KRATKA PREDSTAVITEV RAZISKOVALNEGA PROJEKTA

ZNANSTVENA IZHODIŠČA

Kmalu bodo minila tri desetletja od zadnjih velikih tranzicijskih procesov, ki jih je bil deležen evropski in s tem tudi svetovni prostor: razpadu večine socialističnih in oblikovanju novih nacionalnih držav. V tem tranzicijskem procesu je prvič v zgodovini nastala tudi slovenska država. Prav fenomenu oblikovanja naroda in države Slovenije je namenjen prijavljeni raziskovalni projekt. Metodološki in teoretični pristop pri raziskovanju tega fenomena bo temeljil na posebni znanstveni disciplini, kulturi spominjanja, ki se je uveljavila ob koncu 20. stoletja. Ta nova znanstvena disciplina raziskuje na podlagi specifičnosti posameznih zgodovinskih časov vloge kulturnih vzorcev spominjanja, pomen spomina in spominjanja ter pozabe za oblikovanje identitet ter odnos do zgodovine in preteklosti v poljih znanosti in kolektivnega spomina. S tem pristopom je postala povezava med časom, identiteto in spominom v vseh treh dimenzijah osebnega, družbenega in kulturnega vse bolj očitna (J. Assmann, 2008), prav zgodovinopisje pa igra veliko vlogo v vseh treh dimenzijah, ki jih bomo v tem kontekstu na primeru Slovenije v projektu raziskovali.

Izvirnost projekta je v tem, da bomo s pomočjo kompleksne analize in interdisciplinarnih humanistično-družboslovnih metodoloških izhodišč kritično (re)interpretirali korpus slovenskega nacionalnega kulturnega spominjanja, kot se kaže v tekstih nacionalne zgodovine, v literaturi, ljudskem slovstvu, umetnosti, ritualih, mitih, medijih idr., in tako raziskati temeljne značilnosti slovenskega nacionalnega kulturnega spominjanja v petih izbranih prelomnih tranzicijskih zgodovinskih obdobjih v zadnjem četrt tisočletju, ki tvorijo korpus na katerem temelji izgradnje slovenskega naroda in države Slovenije.

Zadnji evropski tranzicijski procesi kažejo zanimivo značilnost: povratek k staremu. Leto 1989 ne predstavlja nikakršnega revolucionarnega preboja v smislu ustoličenja novih vrednot, marveč obnovo starih vrednot v Evropi: kapitalizma, nacionalizma in religije. Zato se ne gre čuditi, da se v zadnjih 30. letih na področju družboslovnih in humanističnih znanosti ponovno pospešeno raziskuje fenomen etničnosti, moderne nacije, nacionalizma in identitete. V teoretičnem kontekstu bomo zato ovrednotili tudi teoretične modele razvoja etničnosti, ki so nadgradili modernistično teorijo, denimo Smithovo simbolično konstrukcijo narodov, še zlasti pa teorijo, ki jo je z raziskovanjem pirenejske francosko-španske meje utemeljil Sahlins in potrjuje teorijo simbolične konstrukcije nacionalne in politične identitete, ki jo poleg Bartha in Armstronga zagovarjajo tudi Grillo, Cohen, Wallman idr. Ti poudarjajo, da se etnična identiteta oblikuje prav z diferenciacijo in razlikovanjem med “nami” in “njimi” oz. med “prvimi” in “drugimi“, ki vpliva na pojav narodne identitete veliko prej, kot se lokalna skupnost asimilira s strani dominantnega centra (Sahlins, 1989). Te vplive bomo preučevali tudi skladno s pojmom transkulturnosti, kot ga vpelje Welsch, ki artikulira kulturo v smislu prepletanja, saj kulture notranje označuje hibridnost in pluralizacija identitet, zunanje pa preseganje meja lastnih okvirov (Welsch, 1999, 194–213).

V zadnjem času je nastalo nekaj kvalitetnih študij na temo etničnosti in identitet za območje Jugovzodne Evrope, ki nam omogočajo odlična izhodišča za primerjave s slovenskim prostorom, še posebej, ker je le Kuljić (2012) vključeval tudi Slovenijo, medtem ko je drugi temeljni sodobni zborniki študij ne obravnavajo (Kolstø, ed., 2005, 2014; Todorova, 1997, 2004), pa čeprav v zadnjem ciklu oblikovanja nacionalnih držav v Evropi v mnogih pogledih Slovenija deli usodo s sosednjimi jugovzhodnimi deželami, precej bolj kot s srednjeevropskimi, ki se ponašajo z dolgotrajno državniško tradicijo. Kljub temu, da slovenski zgodovinarji sledijo raziskovalnim trendom, še vedno ni prišlo do sistematičnih raziskav oblikovanja naroda in države na Slovenskem. Proces izgradnje naroda in države je namreč diskurziven proces med njegovimi snovalci, podporniki, ocenjevalci in nasprotniki. Slovensko zgodovinopisje (cf. Mitsko in stereotipno v slovenskem pogledu na zgodovino, 2006) reflektira pojav slovenske etničnosti predvsem z vidika modernistične teorije (Kosi, 2014), ki zagovarja tezo, da je narod “zamišljena skupnost” (Anderson, Breuilly, Hobsbawm), ki je zrasla v glavah elit, da bi zadovoljile svoje politične cilje. Prav tako se teoretični izsledki na področju etničnih študij in nacionalizma ne odražajo v zadostni meri v sintezah zgodovine Slovencev. Kljub določenima prizadevanjem nekaterih slovenskih raziskovalcev (Klabjan, Petrovič, Ratej, Lutar, Rožac-Darovec), na Slovenskem še vedno primanjkuje študij o družbenih razsežnostih spominjanja in samorefleksije samega zgodovinopisja: kako in zakaj se česa spominjamo; kakšna je ideološka podlaga tega; kdo so protagonisti procesov pisanja zgodovine, spominjanja in seveda tudi pozabljanja; kakšen je odnos spomin-zgodovina oz. vloga zgodovinopisja pri ustvarjanju kolektivnega spomina ter problematika razdeljenega spomina na Slovenskem? Slovenska sedanjost in preteklost nam ponujata obilje tovrstnih primerov, ki jih bomo v okviru projekta ustrezno raziskali in (re)interpretirali.

PREDSTAVITEV PROBLEMA

Vsekakor gre za svojstveno posebnost pri fenomenu oblikovanju slovenske nacije, za katero je veljalo, da na območju svoje etnične skupnosti še sredi 19. stoletja ni imela svojih centrov moči, niti svojega plemstva, ne meščanstva, ne uradniškega aparata, ne inteligence in ne ustreznih šol, razdeljeno med več deželnih in državnih upravnih enot, z majhnimi mesti, v katerih je prevladovala nemška in italijanska kultura. Tako na zahodu današnje slovensko ozemlje meji z Italijo, na severu z Avstrijo, na vzhodu z Madžarsko, ki si je še v času habsburške monarhije izbojevala dvovladje (1867), ter s Hrvaško, s katero deli skupne slovanske jezikovne korenine, vse njene mejne dežele pa so katoliške veroizpovedi. Bila je dežela z veliko večino kmečkega prebivalstva, z redko in razmeroma razpršeno poselitvijo, ki jo je na tem geostrateško pomembnem evropskem prehodnem območju svojstveno sooblikovalo tudi okolje.

V strokovni in laični javnosti je precej uveljavljeno mnenje, da je bila ob zgodovinski odsotnosti lastnih vladajočih elit kultura bistvena za oblikovanje slovenske nacionalne identitete (Hroch); vendar ta proces zahteva precej kompleksnejši pristop. Kultura v širšem smislu in skupnostna identiteta se oblikujeta v vsakokratnem času in prostoru na podlagi vrste dejavnikov, od okolja do geostrateške pozicije, zgodovinskopolitičnih, družbeno-ekonomskih, pravnih, upravnih, etničnih, jezikovnih, demografskih in drugih prepletov in prenosov kultur na določenem kulturno-geografskem območju ter v interakciji in soodvisnosti do/od drugih (etno-nacionalnih) kultur in identitet, ki so vsi bistveno prispevali k oblikovanju kulture spomina o slovenski nacionalni identiteti.

Namen predlaganega projekta je proučiti proces formiranja slovenskega naroda in države (nation-building and state-building process) s poudarkom na sklepni fazi tega procesa, ko je v 80. in 90. letih 20. st. Slovencem v procesu dolgega trajanja uspelo formirati svojo državo. Izoblikovanje moderne nacije lahko spremljamo v okviru modernega meščanskega gibanja, ki se je – podobno kot po Evropi – razvijalo med 18. in 19. stol. Oblikovalo se je kot politično, gospodarsko in kulturno gibanje. Raziskave se bodo osredotočale na interdisciplinarno proučevanje različnih vidikov (zgodovinskega, kulturološkega, antropološkega, pravnega) oblikovanja slovenske etnične in nacionalne identitete. Ob zavedanju, da se zgodovina, nacionalna identiteta in kultura tvorijo retrogradno prek interpretacije v sodobnosti lociranega subjekta, izhajamo iz hipoteze, da so simboli, miti, rituali, podobe, spomini, komunikacije, državne ideologije in zgodovinopisje odločilni za oblikovanje identitete tako skupnosti kot posameznikov, zato bo posebna pozornost namenjena raziskovanju njihove reprezentacije in konstrukcije v smislu njihove integracijske vloge pri povezovanju skupnosti in konstruiranju »zgodovinske resnice«, in sicer zlasti na primerih kulturnih proizvodov (umetnost, književnost, zgodovinopisna dela, popularna kultura, sredstva množičnega obveščanja, reklame itd.).

Zaradi heterogenosti kulture, jezika in družbe je bil slovenski prostor v 19. in 20. st. pogosto prostor konfliktnih soočenj med tu živečimi etnijami, zato bomo v raziskavi posebno pozornost posvetili razmerjem med nacionalno identiteto in »drugim« v smislu razmerij, ki oblikujejo, utrjujejo, izzivajo oz. so na kakršen koli način bistveni za konsolidacijo identitete, zlasti nacionalne. Pri tem bomo gradili na hipotezi, da se slovenska etničnost zaradi zgodovinsko-političnih in družbeno-ekonomskih pojavov ni gradila zgolj esencialno, temveč zlasti v razmerjih do »drugega«. Proces oblikovanja slovenske narodne identitete se je začel že vsaj v 19. st., v kontekstu tedanjih evropskih konceptov nacionalnih skupnosti, ko se značilno proizvajajo nove (nacionalne) tradicije (Hobsbawm; Anderson; Burke, 2007, 96). Proces se je nadaljeval v 20. st., najprej v okviru Habsburške monarhije, nato pa še v okviru Jugoslavije, tako da je imel nastanek slovenske države trdne temelje v že izoblikovani identiteti skupnosti. Kot vsak organizem pa je bil tudi ta podvržen procesu, ki je pridobil nove razsežnosti z lastno državo, evropskimi integracijskimi procesi in ne nazadnje s sodobno ekonomsko-finančno krizo.

Slovenska država šteje komaj dobrih 25 let, zato bo posebna pozornost namenjena času osamosvajanja (okoli leta 1991) in izgradnji nacionalnih simbolov. Še posebej pa je to obdobje z demokratizacijo političnega prostora zaznamovano z izostritvijo razdeljenega spomina na drugo svetovno vojno, kar je značilno za večino evropskih držav, ki so bile kontaminirane s sodelovanjem z nacifašizmom.

Epistemološki pristop bo temeljil na analizah, primerjavah in (re)interpretacijah kulturnega spominjanja temeljnih slovenskih identitetnih zgodb v vsakokratnem družbenem času s posebnim poudarkom na obdobjih tranzicij od konca 18. stoletja dalje: 1) romantično obdobje (do sredine 19. stoletja), 2) obdobje realizma oziroma modernizma (do 1. svetovne vojne), 3) obdobje med obema svetovnima vojnama v Kraljevini Jugoslaviji (1918-1945), 4) obdobje po drugi svetovni vojni v socialistični Jugoslaviji ter 5) obdobje osamosvajanja v 80. in 90. letih 20. stoletja.

S tematološko analizo smo že identificirali reprezentacije zgodb, ki igrajo ključno vlogo pri oblikovanju identitete skupnosti (mit o sui generis, o ante murales, o antiquity, o uporu ter mit o skupnem trpljenju), in jih bomo s primerjalnim interdisciplinarnim pristopom preučevali skozi najpomembnejše tranzicijske mejnike slovenskega kulturnega spominjanja, ki imajo vsi obenem uporniški značaj:

• preseljevanje ljudstev, kralj Samo (6./7. stol.)
• Pokristjanjevanje (Karantanija: 7./8. stoletje);
• Brižinski spomeniki;
• pomembne fevdalne družine na današnjem slovenskem ozemlju (Goriški in Celjski grofi)
• kmečki upori (najpomembnejši: 1478, 1515, 1572/1573, 1635 in 1713);
• reformacija: Primož Trubar;
• razsvetljenstvo: Anton Tomaž Linhart, Marko Pohlin, Valentin Vodnik, Žiga Zois;
• narodne pesmi in pripovedke;
• romantika: France Prešeren;
• politični program »Zedinjena Slovenija« (1848), tabori in čitalnice: delovanje slovenskih intelektualcev, zlasti zgodovinarjev in literatov v drugi polovici 19. stoletja in na začetku 20 stoletja: Fran Levstik (Martin Krpan 1858), Josip Jurčič, Ivan Cankar, Fran Saleški Finžgar (Pod svobodnim soncem 1906/1907), Karel Štrekelj, Josip Gruden, Josip Mal, Franc Kos;
• Majniška deklaracija 1917;
• gradnja slovenstva v Kraljevini Jugoslaviji (1918–1941);
• antifašizem na Primorskem in v Istri (1918–1941);
• narodnoosvobodilni boj in antifašizem med drugo svetovno vojno (1941–1945)
• gradnja slovenstva in kulturno disidentstvo v socialistični Jugoslaviji (1945–1990);
• etruščanske in venetske teorije o izvoru Slovencev;
• inovativna umetnostna in politična gibanja (Perspektive, neoavantgardno konceptualistična umetniška skupina OHO, Neue Slowenische Kunst, Nova revija idr.);
• popularna kultura osemdesetih let 20. stoletja;
• pomen Slovencev izven meja (zamejstvo: manjšine v Italiji in Avstriji; zdomstvo);
• demokratizacija in osamosvojitveno gibanje (1980–1991) ter osamosvojitvena vojna (1991);
• razdeljen spomin, sprava in pozaba.

Izhajamo iz hipoteze, da mit o uporu, ki se kaže kot spor v razmerju do tradicije in dotlej uveljavljenega pojma identitete, igra v slovenskem zgodovinopisju in kolektivnem spominu osrednjo vlogo v procesu gradnje slovenskega naroda in države.

Sestava projektne skupine:

• Raziskovalci
• Sodelujoče ustanove

Projekt KAŠTELIR – Interreg V-A Slovenija – Hrvaška

Projekt »Prazgodovinska gradišča in etnobotanika za trajnostni turizem in razvoj podeželja – od Krasa (preko Brkinov, Čičarije in Istre) do Kvarnerja«, z akronimom KAŠTELIR, je del Programa sodelovanja Interreg V-A Slovenija-Hrvaška. Aktivna izvedba projekta se je začela 1. 10. 2018. Rdečo nit projekta predstavljajo ostanki gradišč (kaštelirjev), te danes prezrte kulturne dediščine, ki izhaja iz prazgodovinskega obdobja (iz bronaste in železne dobe – t.j. 2. in 1. tisočletja pr. n. št.). Njihova presenetljiva gostota na širšem območju Primorske, Istre ter Kvarnerja priča o skupnih naravnih danostih in skupni zgodovini ter enovitosti tega območja v prazgodovini. Z zaraščanjem gradišč, izseljevanjem lokalnega prebivalstva ter izgubo tradicije in povezav s starodavno preteklostjo, pa se izgublja tudi znanje o takrat rastočih rastlinah tega območja in njihovi uporabi.

Zato je glavni namen projekta aktivno ohranjanje dediščine gradišč, in sicer z njihovim ovrednotenjem, zaščito, oživitvijo ter promocijo z uporabo neinvazivnih, s sodobno informacijsko-komunikacijsko tehnologijo podprtih pristopov. S projektom želimo obuditi tudi starodavno povezanost ljudi z rastlinami in jo tako predstaviti za sodobni čas, da bo služila trajnostnem čezmejnem turizmu, razvoju podeželja in sonaravnemu ravnanju z okoljem.

Drugi podatki o projektu:

Prednostna os programa: Ohranjanje in trajnostna raba naravnih in kulturnih virov
Programski specifični cilj: Aktivno ohranjanje dediščine preko trajnostnega turizma
Začetek in trajanje projekta:  od 1. 10. 2018, trajanje 30 mesecev
Skupna vrednost projekta:  1.416.321,03 EUR
Število partnerjev : 9 (5 slovenskih in 4 hrvaški)

PROJEKTNI PARTNERJI

1. Občina Komen – vodilni partner
2. Občina Izola
3. Univerza v Mariboru
4. Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja
5. Istarska županija
6. Općina Lanišće
7. Općina Mošćenička Draga
8. Javna ustanova »Park prirode Učka«
9. Javni zavod Komenski Kras

PRIDRUŽENI PARTNERJI

1. Zavod za varstvo kulturne dediščine, sedež
2. Pokrajinski muzej Koper, Koper
3. Javni zavod Park Škocjanske jame, Divača
4. Turistično gostinska zbornica Slovenije, Ljubljana
5. Mestna občina Koper
6. Občina Ilirska Bistrica
7. Občina Hrpelje – Kozina
8. Občina Divača
9. Občina Pivka
10. Zavod Krasen Kras, Gorjansko
    

GLAVNI REZULTATI / NEPOSREDNI UČINKI PROJEKTA:
–   NOVA čezmejna destinacija trajnostnega turizma – »DEŽELA KAŠTELIRJEV« – pokrajina več slovenskih in hrvaških gradišč, ki bo temeljila na:

• gradiščih celotnega območja – po cca. 20 posebej obravnavanih v vsaki državi in 4 oživljenih gradiščih
• štirih INFO-INTERPRETACIJSKIH TOČKAH
• Centru za promocijo gradišč in tradicionalne rabe zelišč v Čičariji, Račja vas
• Arheo-botaničnem parku Haračić v mestu Mošćenička Draga
• Konzorciju za KAŠTELIRJE, Štanjel
• zgodbah in uprizoritvah življenja na gradiščih
• skupnih seznamih (gradišč, uporabnih rastlin), publikacijah, javnih dogodkih (konferencah, festivalih), promocijskem materialu (vodniki, slikanice, filmi, zgibanke, makete, spominki idr.), digitalnih aktivnostih (3D prikazi, mobilna aplikacija, itinerariji idr.)
• trženju turističnih produktov in tržne znamke
• informacijah, delavnicah in drugih usposabljanjih prebivalcev, obiskovalcev, turističnih vodičev

–   TRIJE novi čezmejni trajnostni turistični produkti

• Arheološki čezmejni itinerarij, temelječ na:
• štirih oživljenih gradiščih: Štanjel (Komen, SI), Korte nad Izolo (Izola, SI), Rašpor (Lanišče, HR), Brseč in Ozida (Mošćenička Draga, HR) in drugih, v Deželo kaštelirjev povezanih gradiščih projektnega območja
• upravljavskih načrtih za gradišča
• očiščenju oživljenih gradišč in okolice, ureditvi, rekonstrukciji in zavarovanju oživljenih gradišč v skladu z načrtom (skanseni, vrtovi, razstave, označevalne table)
• mobilni in spletni aplikaciji – KAŠTELIRJI ROAD
• promociji gradišč
• podlagah za vzpostavitev arheološkega parka ter morebitnega vpisa v UNESCO dediščino
• Botanični čezmejni itinerarij (v povezavi tudi z arheobotaniko in etnobotaniko), temelječ na:
• osmih učno-rekreacijskih in didaktičnih poteh v okolici oživljenih gradišč
• botaničnem parku v Mošćenički Dragi,
• skupnih seznamih, vodnikih in kodeksih
• genski banki uporabnih rastlin
• kodeksu nabiranja uporabnih rastlin
• poročilu o ljudskem poimenovanju in tradicionalni uporabi rastlin
• mobilni in spletni aplikaciji – KAŠTELIRJI ROAD
• poskusnih nasadih zaščitenih rastlin
• promociji botanike in etnobotanike območja
• Itinerarij čezmejnih festivalov gradišč, temelječ na:

– več vsebinsko povezanih festivalih na območju štirih oživljenih gradišč, izvedenih v različnih terminih na temo arheologije, zgodovine in antropologije gradišč, arheobotanike, botanike, etnobotanike ter glasbe z gradišč

– v okviru projekta je nastala tudi monografija z naslovom: Kaštelir: Prazgodovinska gradišča in etnobotanika za trajnostni turizem:

FAIDA – Feud and Blood Feud Between Customary Law and Legal Process in Medieval and Early Modern Europe